Mnenja

Izzivi vsakdana

Kako voziti življenje tako, da izpolnjuješ svoje želje in želje ljudi okoli sebe? Za začetek je verjetno najlažje, da si takega vprašanja sploh ne zastaviš oz. ti sploh ne pride na misel.

IMG_2836-2

Če bi verjel in zaupal medijem ter strokovnjakom z vseh področij, potem v današnjem svetu ni nobene variante, da bi zvozil skozi dan tako, kot nas prepričujejo. Premalo ur ima dan, bistveno premalo. Edina dobra stvar mojih blizu 40-ih let je v tem, da ne verjamem več vsem tem dilerjem.

IMG_2948

Tako pač  ne morem biti “perfect” oče vsak dan v tednu, ne morem biti “naj” delavec vsak drugi mesec, nasmejan in pozoren mož, obenem vrhunsko telesno pripravljen, prijavljen na 6 maratonov v spomladanskem času, vedno z nasmehom do ušes, pri katerem se “šajnajo” moji urejeni beli zobje, potem ko sem ta dan zaužil 5 polnovrednih, ekološko pridelanih obrokov, ki sem jih sam pripravil v ravno pospravljeni hiši.

IMG_3011

Skozi umita okna zrem na urejen vrt, na katerem redno plevem, zalivam, gnojim, skratka pridelujem hrano za sproti in za ozimnico, skozi okno zrem tudi na Storžič, s katerega sem še zgodaj zjutraj smučal po čudoviti grapi in za katerim se skriva Dovžanova soteska, kjer bova popoldne z ženo plezala težke prostoplezalne smeri, saj sva v odlični formi. Do plezališča se bova pripeljala z gorskim kolesom, ki ne bo star 15 let. Po plezanju bova odbrcala na Pungrat, Šijo in Kofce. Vmes bom posnel vrhunske fotografije, ki jih bom zvečer, ravno po uri joge in potem, ko bom otrokom prebral pravljice, obdelal na računalniku.

IMG_2787

Potrebno si je vzeti tudi čas za prijatelje, popiti pivo ali dva, obdelati vse športne in politične dogodke, potrebno si je vzeti tudi čas za sorodnike, za starše. Hrano se ne kupuje le pri enem ponudniku, nekaj je v DM, nekaj v Hoferju, malo v Mercatorju, veliko pri enem kmetu, kanček na tržnici, mnogo pri tašči, spet veliko pri drugem kmetu. Ko se začnejo obveznosti do države (računi, davki, urejanje zadev, …) in do materialnih dobrin, ki jih imam (avto, registracija, pranje, sesanje, popravila, …), se lahko tale blodnja konča. Pri vsem naštetem sem komaj omenil družino. Mnogo stvari me kliče, vztrajno, včasih močno (hribi, turna smuka, plezanje, kolo, …), ampak nikoli tako močno, da bi se odrekal trenutkov z njimi. Ne zamenjam naših trenutkov, predvsem vandranja naokoli, za nič (no ja, včasih paše še kaj drugega). Vesel in hvaležen sem, da imam to možnost. In vseeno že razmišljam o topli beli skali nad Vipavo, o pomladni smuki na Rodici, o kolesarskih poteh okoli Volovje rebri, …

IMG_1953

Kje pa je čas za mir, za počitek, za spanje, za podoživljanje lepih trenutkov, za sanjarjenje, za premišljevanje, za dojemanje časa, dojemanje vsega in vseh, ki so okrog nas?

Gorsko kolesarstvo v naravnem okolju

po_sloveniji-9

V zadnjem mesecu je bilo gorsko kolesarjenje medijsko zelo izpostavljeno. Prepoved gorskega kolesarjenja v naravnem okolju se je po 20-ih letih iz vladne uredbe, ki v praksi ni bila uspešna, prelila v osnutek spremembe Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Odzivi gorskih kolesarjev na osnutek ZON-a so bili burni, številčni in medijsko podprti, kar je rezultiralo v ministrovi napovedi izključitve urejanja gorskega kolesarjenja iz osnutka ZON-a.

DSCI0488

Ministrovo odločitev podpiram, saj menim, da gorsko kolesarjenje ne sodi v ZON. Gorsko kolesarjenje je namreč le ena od mnogih rekreacijskih, prostočasnih dejavnosti v naravnem okolju, ki seveda vpliva na naravo, vendar vsaj primerljivo s pohodništvom, gorništvom, alpinizmom, jadralnim padalstvom, smučanjem, turnim smučanjem, … Da ne omenjam nabiralništva, kjer se skorajda izključno ne uporabljajo obstoječe poti. Gorsko kolesarjenje torej ni naravovarstveni problem, kot se skuša prikazati, ampak izključno družbeni problem, problem sobivanja na obstoječih poteh. ZON se mora z gorskim kolesarjenjem spopasti posredno, z upravljanjem vseh rekreacijskih dejavnosti na način, ki z varstvenimi režimi dejavnost omejuje v za ohranjanje narave najbolj pomembnih območjih. V tistih pa se tudi od gorskih kolesarjev, poleg ostalih uporabnikov prostora, pričakuje, da ne kršijo režimov.

DSC_0101

Slovenija ima ogromno poti, po katerih se že danes lahko vozi zakonito, seveda pa je razvoj gorskega kolesarjenja dosegel neslutene razsežnosti in danes se lahko z gorskim kolesom vozi skorajda po vseh poteh. Menim, da je edina pot pri odpiranju poti, dogovor z upravljavci oz. lastniki poti. Na tem področju je potreben trud za dosego dogovora o možni souporabi poti. Vsaka obstoječa pot ima namreč svoj prvotni namen. Menim, da je to ena najbolj osnovnih pravil bontona, da človek vpraša upravljavca ali lastnika nečesa ali lahko uporablja njegovo lastnino. Tega ne ureja nobena zakonodaja, to je naravni zakon. In tu moram priznati, da se mi izdajanje vodnikov brez dogovora z upravljavci in lastniki poti, o katerih je bilo kar precej prelitega črnila, pa čeprav v smislu turističnega razvoja, zdi zelo sporno. Kot bi brez dogovora čez sosedovo parcelo vabili k sebi turiste na pijačo. Pretiravam. Seveda bo nemogoče vprašati vsakega lastnika, zato so potrebne določene sistemske rešitve. Način z določitvijo gozdov, v katerih je možno izvajati rekreacijsko dejavnost, na podlagi gozdnogospodarskih načrtov, se mi zdi prava pot. Ta način predvideva označitev vseh vlak oz. gozdnih prometnic, ki so dopustne za uporabo, kar je seveda težko izvedljivo. Pa vendar lahko tu nastopi tehnologija, ki bi jo morali uporabljati za te namene. Jaz namreč razumem označitev tudi digitalno označitev. Tu pa se odpira povsem nova dimenzija. Na področju souporabe planinskih poti se tudi nekaj premika, vendar mislim, da bodo morali tako gorsko kolesarji kot planinci nasprotniki stopiti korak nazaj. Menim, da je mnogo planinskih poti že danes smiselno vključiti v dvonamensko rabo. In menim tudi, da je veliko planinskih poti, ki jih ni možno vključiti v dvonamensko rabo. Potreben je trezen dogovor.

DSC_2039

Gorski kolesarji so med nami, tako kot ostali gorniki, potapljači, športni plezalci, padalci, … Sprejeti jih moramo in živeti z njimi. A to dejstvo morajo sprejeti tudi kolesarji sami. Torej, da so souporabniki in ne edini uporabniki, da morajo zaradi svoje hitrosti, opreme in moči delovati še veliko bolj previdno, zrelo in preudarno. In naj ne bo turizem eden glavnih vzrokov za ureditev gorskega kolesarjenja v naravnem okolju, temveč rekreacija na gorskem kolesu z namenom doživljanja narave in gorskega okolja (saj govorimo o gorskem kolesarjenju).

0028

Gledalec ali akter

Človek začne živeti, ko se prelevi iz gledalca v akterja. Ko neha iz avta samo občudovati ljudi, ki vsak dan tečejo, ampak tudi sam pretegne noge; ko neha le gledati lepe fotke hribov na internetu, ampak začne tudi sam hoditi v hribe; ko neha preživljati lepih, sončnih sobot in nedelj pred televizorjem ob spremljanju smučarskih tekem, ampak tudi sam obuje pancarje; … Pa še nekaj se zgodi. Človek neha kritizirati in začne spoštovati.

12_OBISKOVALCI-2