Mnenja

Dream job

Zadnjič se mi je po zeloooo dolgem času zgodilo, da sem imel na službenem terenu lepo vreme. Ob objavi fotografij si večina seveda misli, kako noro službo ima tale Aleš. Seveda jo imam, vendar ni vse vedno tako, kot se vidi na fotografijah. Imam pač delo, ki zajema tudi teren, ki pa je v veliki večini povezan s posegi v prostor v narodnem parku. Pri tem se na terenu srečujem, pogovarjam, usklajujem, prepričujem z lastniki, upravljavci, projektanti,  investitorji, tudi črnograditelji. Ni vedno lepo, velikokrat pa se vseeno uskladimo v mejah normale ter seveda večkrat (ne) razumljive zakonodaje. Težko je biti namreč upravljavec parka, v katerem ni skorajda nič državne lastnine oz. lastnine, s katero bi razpolagal upravljavec parka. Upravljanje svoje lastnine je namreč veliko lažje. Dodatno delo je povezano s spremljanjem stanja naravnih vrednot v narodnem parku. Pri obeh nalogah je pomembno tudi dokumentarno zajemanje fotografij. Ker pa sem tudi nekaj fotografa v sebi, skušam posneti kar se da lepe fotografije. Sem namreč tudi “urednik” fotoarhiva v parku. Zato vedno na terenskem delu razmišljam tudi o fotografiranju motivov, ki bi nam prišle prav pri promociji parka, objavah na spletnih straneh, publikacijah, izobraževanjih, predstavitvah, tiskaninah, knjigah, razstavah, objavah, prireditvah, … Dnevno se namreč pojavljajo potrebe po fotografijah, tudi za namene drugih inštitucij (ministrstva, zavodi, turistične organizacije, občine, projekti, tuji partnerji, …). Denarja za odkup fotografij drugih avtorjev nimamo, v arhivu imamo fotografije sodelavcev, fotografije pridobljene prek posameznih projektov, natečajev in vseh tistih, ki so prostovoljno prispevali svoje fotografije. V fotoarhivu ne hranimo fotografij, ki so bile pridobljene (tudi odkupljene) za potrebe izdaje koledarjev oz. drugih tiskanin, kjer se fotografija rabi le za posamezen, enkraten namen. Žal (pa tudi na srečo) pa mi narava terenskega dela ne omogoča, da bi se fotografiji posvetil tako, kot bi si želel. Fotografije moram posneti večinoma v naglici, saj zgoraj omenjeno prvotno delo ne sme trpeti. Tako sem razvil svoj slog fotografiranja, kjer skoraj nikoli ne uporabim stojala, kjer hitrostno menjam objektive in kjer moram biti celotno službeno pot nenehno skoncentriran, kdaj se bo prikazal motiv, ki bo lahko uporaben za fotoarhiv.

Svoj blog imam zaradi lastne želje po pisanju in objavljanju fotografij. Seveda se na njem prepletajo tako fotografije, narejene v prostem in službenem času. Njihova objava pa je vedno namenjena širjenju znanja o naravi in kulturi narodnega parka. Večino svojih fotografij, ki jih naredim v prostem času (službene so pač službene) odstopim v fotoarhiv narodnega parka. Pač zato, ker vem, da se fotografije uporabljajo izključno za namene izobraževanja, spoznavanja, interpretacije in razumevanja vsebin, ki jih pokriva narodni park. Velikokrat bi si želel, da bi bil naš fotoarhiv precej bogatejši, vendar mi je nerodno prositi za fotografije druge fotografe, saj se zavedam, kaj vse je potrebno storiti za dobro fotografijo. Če bi vseeno bil kdo pripravljen odstopiti kakšno fotografijo v naš fotoarhiv, naj me kontaktira.

Pogosto se pred objavami sprašujem, če je sploh prav/smiselno/v redu/… objavljati takšne službene ali na pol službene zadeve, pa me vedno znova prepriča dejstvo, da sem zaposlen v javni službi, da sem plačan iz javnega denarja in da je prav, da ljudje vedo, kaj počnemo, zakaj to počnemo, kako to počnemo in da širim znanje o našem edinem narodnem parku. Jaz čutim svoje delo kot poslanstvo, čeprav je pogosto veliko kritik, veliko polen, pa tudi veliko lepega.

Stenar z luno nad dolino Vrata

20140122-IMG_2298

Triglavska Bistrica

20140122-IMG_2316

Jutro v Vratih

20140122-IMG_2321

Sinica

20140122-IMG_2353

Pišnica in Prisank

20140122-IMG_2433

Zelenci

20140122-IMG_2442

Zelenci

20140122-IMG_2444

Zatrnik

20140122-IMG_2460

Fotografov dnevnik vol. 14 – Jože Mihelič

20131219-IMG_1573

Brez pravih in iskrenih prijateljev bi bil ta svet pust in žalosten. Joža je eden tistih, ki je moje življenje obogatil, v srcu in duši. Včeraj smo Joža gostili v studiu Sonata Photographica. Večer prvinske naravoslovne fotografije, prežete z zgodbami, dogodivščinami, nezgodami, prigodami. Tako, kot pravijo portretni fotografi, da je za dobro portretno fotografijo ključen odnos fotografa in portretiranca, tako bo držalo za naravoslovno fotografijo. Samo pravi, prvinski, odprt odnos do narave lahko prinese fotografijo, ki je več od tistih pustih podob iz razglednic. Jaz sem ob njegovih fotografijah in pripovedovanju vedno znova očaran, vedno znova me spomni, da romantika še obstaja, da še vedno obstaja tista skromna, a vseobsegajoča ljubezen do narave, kulture in človeka.

20131219-IMG_1580

Nekoč sem Jožu spisal pesem, pa čeprav sem v tem zanič. Pa se mi zdi to prava priložnost, da jo objavim, ker povzema tisto, kar bi rad na dolgo in široko zapisal. In morda je prav, da pokažemo spoštovanje do soljudi večkrat tudi takrat, ko so še med nami, ko so “fit” kot Joža, ki v enem dopoldnevu skoči s smučmi čez Centralno na Begunjščico, se odpravi na Palec in nazaj grede skoči še čez Šentanski plaz na drugi obisk Begunjščice.

20131219-IMG_1584

Če poskušaš izrečene besede preštet,
vse lepote s fotografij s seboj odnesti,
je ni knjige na tem svet,
in ni spomina, ki bi znal vse to prenesti.

Če poskušaš vse hribovske ture naštet,
vseh zlatorogovih in belarjevih otrok na list papirja spisati,
je hribov premalo na tem planet,
sreče v otroških očeh pa tudi ne moreš zbrisati.

Če vidiš mladostno srce v zrelem človeku žareti,
s Svetom pod Triglavom od otroštva do danes živeti,
deliti modrost iz vsega srca,
zreti v Triglav z vseh strani neba.

Če čutiš naravo, kot dušo, kot gorski cvet,
so fotke barvite vsakič, spet in spet,
če prisluhneš življenju skromnih ljudi,
v njih se iskrica veselja zbudi.

Če v zgodbah prijatelji vedno znova blestijo,
družina ima svojo krasno poezijo,
so včasih vesele, hudomušne ter nerodne, so včasih srhljive,
a vedno znova doživete, z ljubeznijo prežete.

Kdo potemtakem je oseba, o kateri pesem nam govori,
ki na smučeh, kolesu, nogah, obdan s prijatelji in otroci po parku hiti,
okrog vratu mu vedno fotoaparat binglja, pisati čudovite zgodbe pač on zna,
preprosta oseba, ki stisne roko, tak je Joža, takega ta svet pozna.

20131219-IMG_1595

Hvala vsem za obisk, hvala Jožu za lep večer, hvala Juretu in Anžetu, da posojata studio za izjemne dogodke, hvala Dejanu (če še niste poslušali muzike, ki jo ustvarja s svojo sopotnico Urško, potem veliko zamujate – Sonic Mystery), ki brez vprašanj postavi ozvočenje, posname zvok. Lepe praznike, januarja pa spet odpremo vrata za fotografske zgodbe.

Biseri Gorenjske – Jamnik

Včeraj mi je sodelavka omenila, da se je zjutraj pripeljala čez Jamnik na Bled. In da je čudovit pogled na megleno morje in ivje. Matr, to bi bilo pa fajn pogledat. Super ideja, a kaj, ko me vedno hecajo čas, obveznosti in želje. Sonce vzide precej pozno, ampak zjutraj moram peljati Nejca in pohiteti v službo. Pa tudi zjutraj še nisem ravno 100% odločen, če se mi da odpeljati na Jamnik. Nejca oddam ob 7:10 in si rečem ni šans, ne da se mi. Pa se potem v naslednjem trenutku premislim in se že peljem proti Besnici. Ko parkiram na parkirišču na Jamniku, sonce ravno vzide. Pričakoval sem namreč, da bom ujel še kaj lepe svetlobe pred vzhodom sonca. Pa spet nič od tega in kot vedno se mi zdi, da samo hitim in bezlam. Zdaj je že kar navada, da nobene pokrajinske fotografije ne morem narediti v miru. In spet nosim stativ zato, da mi potem leži v avtu.  Ko je sonce namreč vzšlo, je svetlobe več kot dovolj za fotografiranje brez stojala. To mi sicer ustreza. Na hitro naredim nekaj posnetkov, se sprehodim naokrog, da najdem za ta dan nekaj najbolj primernega. To je to, 15 minut in grem. Čaka me sestanek. Pa potem še eden, pa še eden. Ampak kljub vsemu Jamnik nikoli ne razočara, pa še lepe spomini me vežejo na ta košček sveta. Aleluja!

20131217-IMG_1513

20131217-IMG_1508

20131217-IMG_1510

20131217-IMG_1515