13
2011Okoljski problemi so tema, o kateri vsi radi govorimo, vključno z mano. Radi kritiziramo, polna usta nas je ukrepov, ki bi jih morali sprejeti, problemov, ki bi jih morali rešiti, sprememb, ki bi jih morali sprejeti.

Tipična okoljska tema, ki je tudi aktualna je predvidena gradnja TEŠ 6 in možnosti gradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Čeprav sem načelno proti vsakršni gradnji, ki bi bodisi povečala emisije CO2 ali pa pomenila jedrsko tveganje, pa po temeljitem razmisleku in pogledu samega vase, ugotavljam, da nimam imeti pravice biti proti. Zakaj? Preprosto zaradi dejstva, ker uporabljam električno energijo na vsakem koraku, ravno zdaj ko pišem objavo, zvečer prižgem luč, ponoči sušilca ali pralni stroj, itd. itd. itd. Lahko sem proti gradnji omenjenih objektov, ampak potem moram pa nehati uporabljati električne naprave. Pika. Zadeva je precej bolj enostavna, kakor se zdi. Energetskih objektov ne bi potrebovali, če ne bi potrebovali elektrike. Ker pa jo uporabljamo in to na veliko, je sedaj samo vprašanje, kakšne objekte bomo gradili.
Pa na hitro poglejmo. Hidroelektrarne so dokaj čista oblika proizvodnje električne energije, vendar pomenijo katastrofalen poseg v naravo, vpliv na rastlinski in živalski svet, vpliv na vodne procese, na hidrološke razmere. Termoelektrarne vplivajo na kvaliteto zraka in na izpuste CO2 in s tem na segrevanje ozračja. Jedrska energija pa je sicer čista, vendar nosi s seboj največje tveganje in problematiko shranjevanja radioaktivnih elementov. Tu so še sončne in vetrne elektrarne, sončne so drage in problematične glede shranjevanja energije, zavzamejo veliko prostora. Vetrne pa so lahko le dodatek neki konvencionalni proizvodnji na območjih, kjer je vetra dovolj in kjer vetrne turbine ne vplivajo na izgled krajine in živalski svet. Sam zagovarjam jedrsko energijo. Na tem mestu ne bom razlagal zakaj, ker bi bilo to predolgo. Kakorkoli že, najbolj pomembno je, da ljudje na individualni ravni spremenimo razmišljanje o elektriki, nehamo biti dvolični in sprejmemo svojo individualno odgovornost. Kaj hočem povedati. Ko prižgeš luč, se moraš zavedati, da s tem škodiš naravi, drugim ljudem in potencialno ogrožaš življenja tisočim, mogoče stotisočim ljudem. Za npr. nesreče v rudnikih (kopanje premoga), v jedrskih elektrarnah, na hidroelektrarnah, niso krivi le upravljavci teh objektov, politiki in gospodarstveniki, ampak tudi in predvsem ti sam. Ker zaradi tebe so ti objekti sploh zgrajeni in delujoči.
Na koncu še ena misel glede tistega, kar ostane pri delovanju energetskih objektov oz. na splošno o odpadkih. Tudi pri tem mora obstajati individualna odgovornost. Zvenelo bo grdo, vendar je to načelno pravično. Če imamo Slovenci jedrsko energijo in jo uporabljamo, potem mora biti vsak državljan, ki to energijo uporablja, pripravljen imeti jedrske odpadke pod svojo hišo.
05
2011V prejšnji objavi sem prvič prilepil glasbeni video posnetek na ta sicer fotografski blog. To ne bo sedaj navada, le tokrat bom celotno objavo namenil glasbi. Naj bo to spomin na dni, ko sem s super ekipo delal v Aligator music shop-u in naj bo to poklon glasbi, ki je krasna duševna hrana. Tole je moj glasbeni okus, nekakšen večni jagodni izbor:
https://www.youtube.com/watch?v=E2VCwBzGdPM
01
2011Socialno ali asocialno? Facebook ali Faceshit?
Pljunil bom v lastno skledo, saj se dvakrat nisem mogel upreti skušnjavi in sem ustvaril svoj Facebook profil. V bistvu sem ga le prvič ustvaril, drugič sem ga ponovno aktiviral. Oba poizkusa v svetovnem socialnem omrežju sta se klavrno končala, obakrat sem za ljudi okoli sebe postal bolj asocialen, obakrat sem bil močno razočaran, obakrat sem se skregal s svojim “jaz-em” in obakrat sem ukinil profil z jezo in 100% prepričanostjo, da me najširše, največje, najboljše socialno omrežje ne bo več videlo.
Ne bom rekel, da Facebook ni učinkovit (nemiri v Egiptu, Libiji, …), da ni globalen, da ni odlično reklamno sredstvo, da ne povzroča zasvojenosti, da ni v svojem bistvu socialen. S Facebook-om lahko na zelo učinkovit način širiš svoje ideje, misli, prepričuješ in vzgajaš ljudi, itd. Vsaj predstavljaš si lahko, da je tako, kaj več od tega pa ne, saj je drežljaj prek Facebook-a vse prej kot glas, dotik, pogled v živo.
Kaj me torej moti? Moti me bistvo Facebooka! To, da se resnično življenje, resnični človeški odnosi, prijateljstvo, družinsko in poslovno življenje seli na globalno prizorišče. Zasebnost izgublja pomen, prav tako prijateljski stisk rok in zaupanje, spoštovanje, “tovariška” beseda vse manj velja. Pozornost in božanje ega iščemo od nekih “kvazi” spletnih prijateljev, ki so prijatelji od prijateljev od prijateljev. Vsem pokažemo svoje fotografije obešanja perila, obiska zobozdravnika, rojevanja novorojenčka, nogometnega piknika, … In potem je vsem to všeč (I like), ker nasprotne izbire ni. Sami polizani komentarji nekih sošolcev, ki jih 20 let nisem videl, zdaj pa so moji največji spletni oboževalci. Včasih sem se s svojimi prijatelji družil, smejal, tehtal odločitve, zagovarjal svoja mnenja. Zdaj imamo vsi čas ure in ure preživeti za računalnikom, nimamo pa pol ure časa za pijačo, dve uri za plezanje, 3 ure za koncert, pol dneva za hribe ali celega dneva za vse skupaj + pogovor. Socialno omrežje? Ste še vedno prepričani? Pojdite zagovarjat tisto, kar napišete med ljudi, pa boste videli kje ste. Bolj ali manj na začetku. In ko vam bo resnično težko v življenju, ko boste potrebovali resničnega prijatelja, boste lahko srečni, če boste še kakšnega resničnega imeli, kajti tisti spletni bodo le kliknili na “nisem dosegljiv” in raje pogledali fotografije vašega prijatelja, ki se je ravno vrnil z dopusta iz Havajev in kliknili na “I like”.
Se bojim, da se marsikdo, ki objavlja zelo osebne stvari na Facebook-u ne zaveda občutljivosti (naravnih čustev) ljudi, ki verjamejo v resnično prijateljstvo, potem ko ugotovijo, da njihov prijatelj te stvari deli še s 3000 prijatelji. Ne verjamem, da vsi ljudje razumemo to dobrosrčnost in odprtost. Na primer, da oseba, za katero mislim, da je moj prijatelj, objavi, da je gay, meni pa to sploh ne pove, da je poročen in jaz o tem nič ne vem, da ima težave, meni pa to ne zaupa? Da ne govorim o osebnih fotografijah, ki večinoma presegajo meje okusnosti.
Evo, dovolj! Vsak izbira sam, vsak ima svoje mnenje, vsak svojo dušo in svoj način življenja. Verjetno bi bilo čisto vseeno, če tega zapisa ne bi objavil, ker je preveč oseben. Lahko bi npr. poklical Edija in bi šla po 233 dneh na kakšno debato ali pa bi se dobil s Klemnom, s katerim že 3 tedne hodiva na pivo, lahko bi naredil vsaj 103 pametnejše stvari zase ali za bližnje. Za konec se bom zahvalil Facebook-u, ki mi je v marsičem odprl oči oz. potrdil tisto, kar sem slutil in še močneje dojel, kdo so moji pravi prijatelji ter kje in kakšno je moje socialno omrežje.
[youtube XTb9GNIxpMk nolink]



