20
2010Če si kdo želi v živo spremljati spreminjanje narave, doživeti aktivne geomorfološke, hidrološke in druge …-oške procese, potem je soteska Martuljek pravi kraj za to. To absolutno ni povabilo v ta sicer prvovrsten kraj nad Rutami (Gozd Martuljek), ker je ravno zaradi aktivne nežive narave v soteski stalno prisotno krušenje, odlamljanje, plazenje, erodiranje, naplavljanje, izpodjedanje, obstreljevanje in vse drugo, kar se končuje na -anje.
Kateri “norec” si je pred desetletji upal tod skozi zgraditi atraktivno pot, mi še dandanes ni jasno. S tem nam je sicer omogočil doživljanje enkratne divjine, hkrati pa človeka porinil v območje, kjer nima zaradi svoje ranljivosti kaj iskati.
Skoraj vsako leto prehodim pot, ki nikoli ni enaka. Vedno je kje prekinjena zaradi podora, prečkanje struge hudournika je vsakič drugje, višina prodnatega materiala za kamnito prečno pregrado je z leto v leto višja, vsakič s strahom zrem v prepadne stene, kjer se svetijo sveži skalni odlomi, itd.
V poletnem času je nevarnost za pohodnika sicer manjša, kot je to npr. v spomladnem in jesenskem času ali po obdobju daljših in obilnejših padavin. Takrat s enima smisla izpostavljati padajočemu kamenju, zdrsom, zaledenelim potem. Voda potoka Martuljka je namreč v spodnjem delu naletela na precej manj odporne kamnine, kot nad slapom. Razliko bo opazil tudi vsak nepoznavalec kamnin, saj bo navdušen nad vizualnimi značilnostmi teh manj odpornih laporjev, lapornatih apnencev, zelenih tufov, glinavcev in podobno, ki so značilno tankoplastnati in ponekod močno nagubani.
Manjša odpornost kamnin na erozijsko dejavnost (voda, zmrzal, toplota) je vzrok za številne podore, odlome, plazenja in padanje kamenja. Še posebej je to izrazito v najožjem delu soteske, ki jo gradi slabo sprijeta morenska breča, ki je ostanek zadnje poledenitve. Alpinisti znajo tak tip kamnine slikovito opisati: “Vse kar primeš ti v roki ostane”.
V načrtu je popolna obnova poti skozi sotesko Martuljek, ki bo skušala zagotoviti nekoliko več varnosti obiskovalcem, kot jo obstoječa. Načrtovane so ustalitvene mreže nad potjo, podporne kamnite in lesene ureditve, na delih leseni nadstreški, dvig poti nad vodno površino v obliki lesenih podestov, nove brvi, dvojno razgledišče ob slapu in enotna ureditev ograj in vseh lesenih elementov.
Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo in ali bo to spet le eden od neštetih klavrnih poizkusov človeka, da s tehniko poseže v aktivno “neživo” naravo.
19
2010Prejšnji teden sem končno obiskal najstarejši nemški narodni park, Bayerisher wald oz. Bavarski gozd. Končno zato, ker sem po spletu, tudi na slovenskih blogih videl ogromno lepih fotografij živali. Bolj malo pa sem bral o bistvu tega parka, o gozdu in zgodovini upravljanja na tem območju. Najbolj sem se veselil srečanja z živalmi, pa sem ponovno ugotovil, da so predstave, ki si jih ustvariš prek spleta hudo zavajujoče, nerealne, zato sem bil razočaran, čeprav ta trenutek ne znam povedati, kaj sem sploh pričakoval. Vem pa, da nisem pričakoval jastrebov, zaprtih v tako majhen prostor, da tudi vzleteti ne morejo.
Urejenost ograd za živali je sicer na vrhunskem nivoju, posnemanje naravnega življenskega prostora tudi, infrastruktura za ogledovanje in pohodništvo v obliki in stanju, ki bi si ga pri nas lahko samo želeli. Ampak, vseeno gre za nekakšen živalski vrt in nič več.
S fotografskega vidika je Bavarski gozd sicer zanimiv, vendar takega navala teleobjektivov tudi nisem pričakoval.
Najbolj so me vznemirile ograde oz. mreže za ptiče, v večini ujede, ki so absolutno premajhne za normalno letenje, več kot primerne pa za opazovanje in fotografiranje. Vse bolj in bolj mi je bilo jasno, da je doživljanje stikov z živalmi v ogradah podrejeno človeškim potrebam, turizmu in biznisu. Toda pri nemcih je vedno še druga plat zgodbe. Detaljno načrtovanje usmerjanje obiska ima tudi svojo pozitivno stran, saj tako “kanalizirajo” obiskovalce, ostali prostor pa prepustijo naravi brez kakršnihkoli vplivov človeka. Gibanje izven urejenih poti pač ni dovoljeno in pika. Ni pogajanja.
Vrhunec nemške turistične pretkanosti in zvitosti se je zgodila ob uživanju krasne večerje v topli leseni brunarici, kjer nam je direktor parka predstavil uslužbenca, ki je ravno pravšnji trenutek uspel pripraviti hrano za risa, da smo ga potem lahko v načrtovanih in natančno odmerjenih minutah tudi opazovali. Sledil je aplavz, ki je bil bolj vljuden kot kaj drugega. Takle mamo.
Tridnevna strokovna ekskurzija mi je razkrila pravo bistvo narodnega parka Bavarski gozd, ki se skriva že v samem imenu. Gozd, ki je življenski prostor tem živalim in kjer se skriva prava vrednost in prednost narodnega parka, dežele Bavarske, Nemčije in Srednje Evrope. Skupaj s sosednjo češko Šumavo je to “Wild heart of Europe”. O tem pa v kratkem.

















