03
2017Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂
Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/
Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.
Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.
Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!
Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.
16
2016V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo. Tudi, če gremo popoldne na sprehod na polje čez lokalno cesto, pravimo, da gremo malo na zrak, v naravo. Sicer je res, da je človek del narave, a danes ljudje delimo svet na tistega, ki ga je ustvaril in preoblikoval človek in na naravo. Če se držimo strogo te delitve, potem lahko ugotovimo, da ima Slovenija popolnoma ohranjene narave (t.i. naravnega okolja) oz. divjine izredno malo. Visokogorje, ki pa je zaradi relativno nizke višine (v primerjavi s centralnimi Alpami) obremenjeno s planinstvom, nekaj nedostopnih grap in zakotnih dolin, potem pa se naštevanje neha. Lahko celo ugotovim, da je poleg visokogorja divjino v Sloveniji moč najti na le območju Idrijskega in Cerkljanskega. V vse ostalo je človek že posegel tako, da je naravo preoblikoval, spremenil, izkoriščal, … Ustvaril je kulturno krajino. Le-ta pa je po mojem mnenju tista, ki je lahko v ponos Sloveniji. Ne moremo se primerjati z ameriško divjino, afriškimi prostranstvi, niti ne z visokogorjem osrednjih Alp, Himalajo, Sibirijo, da ne omenim Aljaske, Antarktike, …. Tam je divjina res divjina, svet, kjer je človek le občasni obiskovalec. Ne glede na to mislim, da smo znali v Sloveniji vzpostaviti način poseganja v naravo, ki omogoča ohranjanje naravnega ravnovesja. Povsod seveda temu ni tako, v splošnem pa bi lahko dejali, da je naša kulturna krajina skozi stoletja znala dihati z naravnim okoljem oz. se z njim prepletati in nenazadnje ustvarjati pogoje za še večjo biotsko pestrost, ki jo v nasprotnem verjetno ne bi bilo. Travniki, pašniki, polja in druga kulturna krajina so območja, kjer uspevajo številne vrste, ki v gozdu ne najdejo svojega prostora.
Zadnjič smo z družino preživeli lep dan v izjemni kulturni krajini nad Selško dolino. Pogledi na Ratitovec so bili veličastni, Dražgoše, Železniki, Podlonk so vpijali dušo okoliškemu jesenskemu gozdu, cerkev Sv. Križa pa je bil poleg krasnega ambienta lep izletniški cilj.
14
2016Pred dnevi sem našel tole fotografijo, ki mi je dala misliti. Sicer sama fotografija ni nič posebnega, če ne bi bilo na njej toliko osebnih spominov. Na njej so namreč vrhovi in območje, ki sem ga v različnih obdobjih življenja že v celoti prehodil. Zanimivo je, da pri tem ne čutim kakšnega posebnega zadovoljstva glede vseh osvojenih ciljev. Vsi ti spomini pri meni hitro zbledijo in jih moj trdi disk ne shranjuje dovolj dobro. V bistvu je to dobro, saj me sili k ponovnemu doživljanju gorništva, sili me, da bi ponovno okusil lepoto teh hribov pod Triglavom, pa tudi Triglava nenazadnje.
A ostalo mi je nekaj drugega. Zelo dobro se spomnim ljudi, s katerimi sem doživljal ta svet. Tega ne pozabim in to mi je največ vredno. Na ta način spoznavam, da hribe in nasploh naravo povezujem z ljudmi, ki so mi blizu. Nekako se ti občutki ljubezni do narave dopolnjujejo z ljubeznijo do ljudi in obratno. To je lep občutek.



























