Narava

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.

Vetrovno jutro

Jutra po spremembah vremena so praviloma fantastična. Današnje je bilo takšno.

Gore si nadenejo plesne obleke in se zasukajo v soju čudovitih luči. Ni se ji bilo mogoče upreti.

Razgled

Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.

Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.

No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.