Triglavski narodni park

Fotografska posvetovalnica 4

Resnično sem si želel, da bi bila ta teden fotografska delavnica na Voglu, saj so snežne razmere idealne za kakšno super zimsko fotografijo. Žal zaradi neugodnega vremena (dež in sneg, megla, difuzna svetloba) ni imelo smisla izpeljati delavnico. Bom pa tole objavo izkoristil za nekaj drobnih nasvetov, kako fotografirati v zasneženi pokrajini takrat, ko je vreme oblačno, megleno, svetloba difuzna, … Ti posnetki so nastali včeraj, 18.2.2016.

DSCF2984

Kot prvo morate najprej svet okoli sebe začutiti. Zato je vedno dobro, da opravite najprej kakšen sprehod, greste na kakšen hrib, … Tako boste lažje začutili pokrajino in se prilagodili razmeram. Meni se ob meglenem, difuznem, oblačnem vremenu in snežni podlagi takoj porodi ideja, da bi namesto barvnih posnetkov, naredil črno bele. To pa zato, ker so kontrasti resnično močni in ker je ogromno beline, vse ostalo pa je v nerazločnih barvnih odtenkih.

DSCF3005

Tako vreme je kot nalašč tudi za lovljenje detajlov, kjer pa je ključ do upeha dobro izbrana kompozicija. Predvsem je potrebno razmišljati v smeri, da ne fotografiramo tistega, kar vidimo, ampak tisto, kar bi želeli, da je na fotografiji. Razmišljati je potrebno tako, kot gleda na svet vaš fotoaparat. Stopite bližje motivu ali pa ga približajte z zoom-om, odstranite moteče elemente iz okvirja fotografije, postavite motiv v tretjine slik, …

DSCF3014

Monotonost pokrajine presekajte s kakšno linijo.

DSCF3030

DSCF3026

Meglo in oblake uporabite za poudarjanje slojevitosti fotografije.

DSCF2983

Poigrajte se z linijami in sencami

DSCF2988

Če pa opazite kakšnega smučarja, ki ima oblačila z močnimi barvnimi odtenki, potem je čas tudi za kakšno barvno fotografijo.

DSCF3012

Na smučišču, kot je Vogel, pa seveda zlahka uporabimo kot motiv na fotografiji tako infrastrukturo, kot človeka.

DSCF3008-2

DSCF3003-2

DSCF3019-3

Bistvo pri fotografiranju zimske pokrajine pa je, da je potrebno nekaj več znanja pri nastavitvi fotoaparata, predvsem pri nastavitvah beline (WB – white balance) in pravilne ekspozicije. Ker je sneg bele barve, ima fotoaparat pogosto težave pravilno osvetliti in izbrati pravilno barvno temperaturo. Pogosto dobimo posnetke, ki so bodisi preveč plavih odtenkov ali pa je sneg siv. Pri tem igra ključno vlogo tudi kvaliteta fotoaparata. O vsem tem pa več na naslednji fotodelavnici v okviru Javnega zavoda Triglavski narodni park. Upam, da nam bo naslednji petek, 26.2.2016 vreme kaj bolj naklonjeno.

Kamen ni večen – 2. del

35-20130722-IMG_3474

V prvem delu sem s fotografijami pokazal, kako kamen mehansko razpada, tokrat pa poglejmo, kako padavinska voda in snežnica vplivata na zunanjo podobo apnenca. Voda topi apnenec z ogljikovo kislino. Zanimivo je, da je korozija (izraz za kemično preperevanje) močnejša pod prstjo, kot na prostem. Gre za preprosto dejstvo, da voda dobi več ogljikovega dioksida (potreben za tvorbo ogljikove kisline) iz organskih snovi in organizmov v prsti. Vse, kar nastaja s korozijo, imenujemo kraške oblike. Te so seveda prisotne tudi v visokogorju. In kako lepe so.

28-20130722-IMG_3323

29-20130722-IMG_3430

32-20130722-IMG_3627

36-20130723-IMG_3741

37-20130723-IMG_3828

20120718-ZZ8M0699

20130722-IMG_3331

20130722-IMG_3433

Triglavski narodni park

Pasti upravljanja narodnega parka

Nekaj mora biti narobe za našim edinim narodnim parkom. Toliko negativizma, toliko pritiskov, groženj, nerazumevanja, kot jih čutim v zadnjih letih lepo kaže na dejstvo, da bodo potrebne spremembe. Ni kriva le finančna kriza, kriva je zakonodaja, vodenje, upravljanje, … Kamorkoli se obrnem, povsod le kritike, povsod le parcialni interesi, pogledi, jamranje, …

IMG_4317

Država ne ve in nima strategije, kako bi upravljala narodni park. Ne izpolnjuje obvez, ne investira dovolj sredstev za ustrezno upravljanje, ne kaže niti interesa, da bi naredila kakšen korak naprej. Na drugi strani so lokalne skupnosti, ki si želijo razvoja, turizma, infrastrukturne posodobitve. Potem so veliki lastniki s potrebami po izkoriščanju naravnih bogastev (gozd). So ljudje, ki živijo v parku, ki si želijo dobrih pogojev za življenje in obstoj. Tu so vikendaši s svojimi interesi. Narodni park je prostor za celo paleto rekreacijskih dejavnosti, pri katerih ima vsaka svoj interes in si prav tako skuša zagotoviti svoj obstoj znotraj parka. Tu je Planinska zveza s kočami, potmi. So agrarne skupnosti, ki želijo kmetovati, gospodariti z gozdom. Potem so tu naravovarstveniki, ki skušajo cel prostor strogo varovati, nekateri bolj, drugi manj. Nekateri so za divjino, drugi za kompromise.

Lahko je varovati rezervate, popolnoma zaprta območja, kjer je tudi lastnina od tistega, ki območje upravlja. Skoraj nemogoče pa je upravljati s prostorom, kjer je veliko lastnikov, upravljavec pa povsem nekdo drug, zunanji. Težko je tudi upravljati z narodnim parkom, v katerem so naselja, ljudje s svojimi dejavnostmi, v katerem so smučišča, rekreacijski centri, … In skoraj nemogoče je delovati kot upravljavec parka, če čutiš in vidiš, da si nezaželen v lokalnih skupnostih, med ljudmi, domačini, lokalnim turizmom, … Moralo bi biti ravno obratno. Vsi bi morali biti veseli in srečni, da so v parku in da imamo park. Park bi moral biti gonilo razvoja, prilagojenega naravnim danostim. Ohranjena narava je prednost, tako v turizmu, kot tudi v kmetijstvu, oskrbi z vodo, življenju na sploh.

Kdo dela narobe? Dražava? Upravljavec parka? Lokalne skupnosti? Domačini? Turizem? Zdi se, da gre za začaran krog. Čutim, da prihaja čas, ko bo treba na novo prevetriti zadeve okrog narodnega parka. Kaj hočemo od tega območja, kako bomo varovali ta prostor, kako bomo omogočili ljudem dostojno življenje? Kako bom upravljali turizem znotraj parka? Prvi korak bo morala narediti država in izpolniti obljube, ki jih je dala ali pa začeti kazati pravi interes do tako posebnega območja. Drugače se bojim, da se ne bo dobro končalo.

P.S. To je moje osebno mnenje in ni mnenje zavoda TNP, v katerem sem zaposlen.