kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.