naravovarstvo

Čeprav težko priznam (verjetno tudi veliko drugih naravovarstvenikov), se mi pogosto pri svojem delu zdi, da veliko preveč časa namenjamo in porabimo za to, da razmišljamo in utemeljujemo, zakaj je kakšna od dejavnosti v prostoru prepovedana, predvsem pa se trudimo, kako zapisati prepoved v pravniški jezik ter jo umestiti v pravilnik, zakon, uredbo. Veliko premalo časa namenjamo ozaveščanju, izobraževanju, pogovarjanju, dogovarjanju, informiranju o tem, zakaj je del narave pomemben, zakaj je narava sama po sebi pomembna. Premalo se zavedamo pomena, da pravilno informiranje in vzgoja tistih, ki izvajajo dejavnosti v naravi lahko pripelje do tega, da bodo tudi oni razmišljali podobno kot mi in bodo sami sebi postavljali omejitve. Tako ne bomo več policaji, ampak kolegi. Veliko premalo časa namenimo spoznavanju delovanja narave, pa ne le poznavanju posameznih vrst, ampak kako deluje ekosistem, kakšna je ekologija vrst, kakšna je dinamika habitatov, kako vpliva človek na različne habitate in vrste in podobno. Brez teh znanj, predvsem pa brez pravega videnja, odnosa, čutenja do teh vsebin in problemov, ni mogoče nekaj pravilno prepovedovati ter pravilno vzgajati in informirati. Še bolje od prepovedovati, bi bilo upravljati, kar pa je bistvenooooo težje.

Priznam, pa čeprav ponovno težko, da mi je večkrat težko, velikokrat celo nimam ne znanja, ne vedenja, ne pomoči, da bi se lahko pravilno, uravnoteženo, smiselno in v dobro narave odločal o tem, katera od človekovih prostočasnih dejavnosti bolj, katera manj in katera nesprejemljivo vpliva na naravo ali dele narave, ki so iz vidika človeka bolj pomembni. Tudi to bom težko priznal, ampak verjetno imam kar prav, če trdim, da se velikokrat naravovarstveniki pri vplivih prostočasnih dejavnosti na naravo odločamo glede na lastne preference, lastne izkušnje, občutke, vedenja o dejavnostih, ali preprosto rečeno nekatere dejavnosti so nam bolj pisane na kožo in druge manj. Če skušam plastično povedati, kaj mislim, potem lahko zapišem, da če mi npr. niso všeč gorski kolesarji in imam do njih negativno mnenje ali pa slabo izkušnjo, potem se bom kar pošteno potrudil, da bom našel in zagovarjal vse negativne vplive, ki jih ta dejavnost prinaša ter jih še malo potenciral, da bi dosegel svoje. Tako, čisto po človeško. Drugače pa v prostem času, potem, ko sem izven naravovarstvene službe, zelo rad gobarim, nabiram borovnice in zelo rad hodim v hribe. Večinoma po brezpotju, ker imam tam mir in občudujem cvetje. Pozimi pa rad turno smučam. Oče je kmet, lansko leto je malo izravnal tiste grbine na travniku, ker je travnik prevelik, da bi ga kosili ročno. Travnik gnojimo, pogosto, da trava hitreje zraste. Sosed ima gozd. Žled je naredil veliko škode tudi v njegovem gozdu. Da bi počistil gozd v rokih, je zgradil več vlak, gradil je tudi v slabem vremenu, saj lepega letos ni bilo, zato so vlake globoke, erozija je močna.

Seveda je zadnja zgodba izmišljena, ampak govori o tem, kako težko je vse dejavnosti dati na isto tehtnico. Že primerjava prostočasnih dejavnosti med seboj in ugotavljanje, katera vpliva na nekatere vrste bolj, katera manj, je izredno težka in nehvaležna. Kaj šele, da bi primerjal prostočasne dejavnosti in t.i. tradicionalne dejavnosti, kot sta kmetijstvo ali gozdarstvo med seboj. Praktično nemogoče. Če gremo še dlje potem ugotovimo, da smo ljudje določili nekatere vrste in habitate za bolj pomembne od drugih. To je že prav, saj so nekatere ogrožene. Nisem pa prepričan, če so vse tudi najbolj pomembne za ekologijo drugih vrst, če so pomembne za habitat. V seznamih so tudi vrste, ki so pomembne in ogrožene npr. v neki prijateljski državi v Evropi, pri nas pa temu v naravi ni tako, v pravilnikih pač (primer ruševja). Ostali del narave, ki ni na seznamih, pa je po človeško manjvreden!?

Katera dejavnost torej bolj vpliva na naravo, dele narave, na vrste: gorski kolesar, ki vozi po poti ali nabiralec gob in borovnic, ki hodi izključno po brezpotju, čez drn in strn. Pri tem je število obremenitev vsaj 10:1 v prid nabiralcem. Ali bolj vpliva planinec, gornik, pohodnik, ki hodi po brezpotjih, mimo planinskih poti, potem pa to svojo pot objavi in je v očeh večine ljudi “legenda”, občudovanja vreden “dec”. Je to turni smučar? Je to planinec, ki preživi noč v planinski koči, poje večerjo in zajtrk, kupi plastenko vode, za kar mora nad gorskim območjem pogosto leteti helikopter? Je to padalec, ki uporablja namesto nafte le vzgonski veter in straši ptiče? Je to lovec, ki odvzame življenje zreli odrasli živali? Ne vem. Oziroma vem. Vsi. Vsak po svoje in vsak po malem. Največkrat se naravovarstveniki, pa čeprav spet težko priznam, ukvarjamo s tistimi posamezniki ali skupinami, ki jih je lažje obvladati, jih je manj, so slabše organizirani in ki jih je povzela zakonodaja in pravilniki. S tistimi, ki je veliko (npr. planinci, alpinisti, turni smučarji, nabiralci, pa še kdo) se je težje spopasti. Imajo ogromno zaslug v preteklosti, imajo ogromno argumentov, imajo veliko glav, ki veliko vedo, zato je z njimi težje.

Verjetno je ključ v izobraževanju, da bomo vsi, ki karkoli počnemo v območjih, ki so naravovarstveno posebna in pomembna, vedeli in se zavedali, kaj je približno prav in kaj ne, kaj se sme in kaj se resnično ne sme in ne spodobi. Brez vedenja, zavedanja in odnosa se mi zdi veliko truda odveč, veliko energije odteče in veliko nasmehov izgine. In ne vem, če je to dobro za naravo. Saj res, v celem sestavku se nisem niti enkrat vprašal, kaj je pa je sploh dobro za naravo? Kaj si ona želi? Sploh vemo? Približno, le približno.