Kolesarjenje je lep šport. Še lepše je potovati s kolesom. Najlepše pa potovati s kolesom v daljnje kraje s človekom, ki ga imaš najraje.

Težko je v nekaj objavah opisati vse, kar se nama je dogajalo na poti in verjetno to tudi ni namen, saj je prav, da tisti najlepši spomini ostanejo le za naju. Bilo je tudi nekaj težkih trenutkov, ko so ovinki postajali neskončni, ko je Bojanin želodec protestiral na vsakih nekaj km, ko sva po klancu navzdol proti vetru gonila celih 7km/h, ko mi je zobobol onemogočil gastronomskega uživanja ob prostem dnevu in ko mi je po nekaj kilometrih potem, ko sem celo uro popravljal počeno špico, počila še druga.

Če danes gledam nazaj, so bile težave v bistvu ščepec soli na tej prelepi avanturi. Vedno se bom spominjal samo lepih trenutkov in tistih nepozabnih vzdihov za vsakim ovinkom, ko se je prikazala nova pokrajina, nova naselja, novi ljudje.

Velikokrat sem že napisal, da so zame potovanja najboljša šola, šola življenja. In vedno znova spoznavam, da svet ni le eden, svetov je več. Kako drugačno življenje živijo ljudje v Ladakhu od našega zahodnega vsakdana, prikazujejo naslednje fotografije. In če samo pomislim, kako minimalen vpliv imajo ljudje v teh krajih na okolje, potem se mi življenje pri nas za trenutek prav zagnusi.

Priprava ječmenovih zrn se opravlja na prepost, a učinkovit način.

Marelice sušijo na granitnih skalnih blokih.

Za kurjavo so dovolj jakovi iztrebki.

Vsakdanja prehrana je jakovo maslo.

Tole pa je znamenita tsampa in čapati (kruh).

Vedno, ko se vrnem domov s potovanja, potrebujem čas, da se ponovno navadim “navadnega” življenja. Tisto obdobje so mi vsi ljudje doma in v službi malo čudni, njihovi problemi in mnenja nenavadna, nesmiselna, brezvezna. Takrat še močneje začutim razliko med povsem civiliziranim svetom in tistim, ki je bližje naravi, bližje duhovnim vrednotam življenja.

Pomislim tudi na nestrpne ljudi, ki hočejo imeti tisto sekundo vse, kar si zaželijo in jih primerjam s tistimi, ki jih vidim na potovanjih. Tam je mnogokje medicinska oskrba več sto km daleč, novo oblačilo pa kot lepe sanje. Na eni strani so ti ljudje lahko srečni, da niso ujeti v ustroj sodobnega sveta, po drugi strani pa je njihovo življenje še kako težko.

Zato ljudje iščejo uteho v veri oz. načinu življenja, ki jim prinaša neko upanje za prihodnost.

In verjemite, da sem na potovanjih videl nasmehe, ki so kljub težkim razmeram tako iskreni, da te zaboli srce.

Še eno razliko čutim na potovanjih. Občudovanje narave in kulturne krajine je le strast popotnika in turista. Prebivalci svoj kraj domejajo drugače. Predvsem jim narava prinaša dobrine za preživetje. Ampak prepričan pa sem, da se je tako tankočutna, nenasilna in odprta religija, kot je budizem, lahko razvila le tu, na Tibetanski planoti, tudi zaradi obširne, razsežne pokrajine in njenih lepot.

Tako, naj bo dovolj o Ladakhu, tej čudoviti pokrajini s srčnimi, z budizmom prežetimi ljudmi. Upam, da sem Ladakh uspel prikazati kot deželo, v katero se je vredno odpraviti zaradi razumevanja drugačnosti življenja, pokrajine in kulture. V Ladakh se ne odpravljajte na lov za štemplji v vašem potnem listu ali pa zaradi osvojitve visokih prelazov, tudi ne zaradi zapolnitve žepa kakšni od novodobnih evropskih agencij, ki ponujajo vrhunska doživetja za vrhunsko ceno. Ladakh je za potovanje enostaven, ni velik, ni nevaren, zato se odpravite kar sami. Le tako se boste vrnili z bogato izkušnjo, ki bo obogatila vaše življenje in življenja ljudi okrog vas.