V torek smo imeli zaposleni v zavodu narodnega parka ekskurzijo. Je že tako, da je potrebno dobro poznati področje svojega dela in svojo “pisarno”, ki je v našem primeru ogromna, površinsko gledano. Je tudi tako, da nekdo, ki je polno zaposlen npr. v Posoškem delu parka, ne pozna celotnega terena na Gorenjski strani in obratno.

Jutro na Planini Klek je bilo hladno, a pogled na to odmaknjeno kulturno krajino, ki se zliva z macesnovimi gaji, je več kot topel.

Več kot ponosen sem na svoje sodelavce, toliko različnih profilov, toliko različnih znanj, izkušenj, spretnosti, modrosti na enem kupu. Čeprav je večkrat v javnosti slišati kritike na račun delovanja zavoda, me te kritike ne ganejo, saj predobro vem, da se vsi trudijo za cilje narodnega parka. Velikokrat je to težko, ker nas del ljudi vidi kot zaviralce razvoja, drugi del pa kot tiste, ki bi morali biti še strožji, kar se tiče posegov, dejavnosti, itd.

Pogosto poslušam komentarje znancev, ki kažejo na to, kako slabo je poznavanje parka v širši javnosti. Nekateri so prepričani, da se v parku nič ne sme graditi, drugi “vedo”, da se vse gradi na črno, tretji mislijo, da je Bled v parku, četrti so ogorčeni, če nekdo poseka drevje v gospodarskem gozdu, in tako dalje. Lasje mi gredo pokonci, ko razni “znalci”, lokalni politiki in vsevedneži radi primerjajo naš park s tujimi, ki jih vse po vrsti poznajo. Kaj vse se tam sme in kako imajo vse lepo, urejeno in pošlihtano. Da znajo s turizmom, kmetijstvom, gozdarstvom, da imajo znotraj meja polno smučišč, da ni nobenih odpadkov, itd. Resnica je drugačna. Ker veliko hodimo po drugih parkih in smo v stikih z ljudmi, ki tam delajo, vemo, da imajo povsod podobne probleme. Tam, kjer je problemov manj, pomeni predvsem to, da so meje parka potisnili zelo visoko v hribe, kjer ni interesov, doline in nižinske predele pa so prepustili razvoju, takšnemu ali drugačnemu. Temu se reče rezervatno varstvo, kjer ljudje v teh območij ne prebivajo in ne izvajajo dejavnosti. Naš park je specifičen, veliko je v njem naselij, kulturne krajine, dejavnosti, interesov. Zato je upravljanje z njim težka naloga. Primerjave z drugimi parki so sicer smiselne zato, da dobre stvari lahko uporabimo tudi tukaj, vendar primerjave na osnovi “rekla – kazala” so neokusne, a prevladujejo v javnosti, saj so tipa “Slovenske novice”.

Pot na Debelo peč je za sladokusce, za ljubitelje miru, macesnovih gajev in razgledov.

Skalni stebri nad Krmo in Triglav

Planina Zajavornik

Krma in Zgornja Radovna

Triglavsko pogorje

Planina Lipanca

Ni skrbi, da ne bi Triglavski narodni park še dolgo veljal za enega najlepših območij narave in kulturne krajine v Evropi in svetu, tako nam povedo tudi vsi tisti tuji partnerji, ki so naš park obiskali in ravno tako delajo v narodnih parkih po svetu. Ob vračanju v dolino sem ujel pogovor dveh primorskih sodelavcev z dolgoletnim stažem in z očmi, ki so videle številne druge parke, a le redko lahko okusita Gorenjski del našega parka: “Saj smo bili v Švici, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Angliji, …, ampak tako lepo kot je tukaj pri nas, ni nikjer.”