Začelo se je zelo zgodaj, pod Jerebico,

nad potokom in koriti Nemčlje (Možnica),

na seniku.

Nekje nad Pelci se je sramežljivo med drvečimi oblaki začel delati dan, med tem, ko nas je Samo kot mlade ovce gnal čez planino Bala v zavetje južnih pobočij vrhov Loške stene.

Na eni strani gledam dol v Bavšico,

na drugi proti Jalovcu.

Krasen svet,

s krasnimi ljudmi (o siru ne bom, ker je bil pregrešno dober).

Nad nami domačini, varuhi tega sveta (zlatorogi),

pod nami gorski nakit.

Dobrih deset ur smo si vzeli čas, da smo pregledali območje brez poti, planinskih koč, vikendov, adrenalinskih športov, … In kaj je tu potemtakem sploh za videt, za doživet.

Mir, narava, ki hodi po svoji začrtani poti: There is a way that nature speaks, that land speaks. Most of the time we are simply not patient enough, quiet enough, to pay attention to the story. In o čem je govorila ta zgodba:

O življenju gamsov,

o cvetju,

o življenju tam nekje, nekoč,

o vodi, ki dela čudeže,

o preprosto lepi gorski krajini,

o prijateljih, s katerimi deliš doživetja.

Miha in Samo

Tanja in Katja

P.s. Še informacija o fotografiji – vse posneto z dobrimi tremi kilogrami težko canonovo opremo (drugače sem zaprisežen Nikonaš): Canon EOS-1Ds Mark II in objektivom Canon EF 28 – 300 mm F3.5 – F5.6 L IS USM.