Prejšnji dan smo ušpičili en lep zgodnje jesenski izlet na planino Zajamniki in planino Javornico.

Na Zajamnikih je zanimivo videti, kako so sistematično ločeni hlevi od pastirskih stanov. Vsi hlevi so namreč na spodnji strani nekdanje poti in vsi imajo svojo lastniško parcelo. Pastirski stanovi so na zgodnji strani poti in stojijo na skupni parceli agrarne skupnosti. To je dokaz, koliko je nekdanjemu kmetu pomenil hlev in predvsem živali. Danes je seveda celotna planina spremenjena v počitniško naselje. Če dejavnosti pač ni več, tudi planina ne more biti več živa.

No, nekaj krav se na okoliških pašnikih še pase in spominja na nekdanje čase.

Pot do planine Javornica je lepa, zanimiva, sploh sedaj, ko rastejo marele. Nabrali smo jih le toliko, kolikor smo potrebovali za en okusen obrok. Slišim in berem pa, da znajo biti ljudje, gobarji, nenasitni. Nekje sem prebral, da je nekdo naenkrat nabral 110 gob, drugi 200, da nekje nosijo zaboje iz gozdov. Ne vem zakaj  je v ljudeh ta butasta želja po dokazovanju, po izkoriščanju. Vzameš toliko gob, kolikor jih rabiš za nekaj obrokov in ozimnico, ostalo pa pustiš v gozdu. Ker ne boste verjeli, gobe so hrana za številne živali v gozdu, mi ljudje od prehrane z gobami nismo življenjsko odvisni, za nas je to le priboljšek, za nekatere živali pa so gobe del nujne prehrane. Ni spoštovanja, je samo pohlep. Jaz imam drugačen recept. Slikam gobo in jo imam za vedno shranjeno, če jo odtrgaš, je v trenutku ni več.

Planina Javornica je neznana planina, a vredna obiska, saj ima neverjeten travnat pomol. Neomejen prostor za letanje otrok.

Razgledi proti Bohinju pa so nenavadni, drugačni.

Vse lepo hitro mine in odhlačali smo domov polni lepih vtisov.