Tako težko se odpravimo kam bolj vzhodno od Kranja, zmeraj nas nosi na zahod. Menino planino smo imeli že dalj časa “na spisku” in v soboto je prišla na vrsto. In še enkrat več se je pokazalo, da ti kraji niso tako prekleto daleč, da to le niso “tuja” gorstva.

Štartali smo na Bibi in jo mahnili prek pašnikov proti Domu na Menini. V vodnikih piše sicer, da boste hodili 1 uro, a nikar ne hitite, z majhnimi otroci je na poti toliko za doživet, da je realna časovnica 2 uri.

Joj, prejoj, kakšna prostranstva pašnikov so tu gori, neverjetno.

Pot je vseskozi zanimiva, speljana mimo številnih kalov,

čez številne ograje,

skozi gozd,

mimo vrtač.

Med potjo otroci spoznavajo vse živo,

in neživo.

Predvsem pa veliko letajo.

Naš cilj, Dom na Menini. Hrana odlična.

Ko se obrnemo nazaj, se obrne tudi vreme, zapiha,

a dobre volje ne odpiha.

Pozvonimo še za srečo in Menino planino zapustimo z mislijo, da ni dovolj le živeti, ampak doživeti.