Severna stena Kanjavca je impozantna, mislim, da je ena najvišjih v Julijcih. Stena ni enotna, kompaktna, ampak povsem razkosana s stebri, razpokami, lahko bi dejali, da je “zmatrana”. Pred leti sva se z Edijem sprehodila prečno čez njo: http://www.fotogaja.si/?p=2357.

Na prvi pogled stena ni nič posebnega za večino ljudi. Če pa podrobneje pogledamo steno, potem lahko izredno lepo, nazorno kot le redko kje, vidimo geološke strukture. Stena je namreč do približno polovice grajena iz plastovitega apnenca (lepo so vidne plasti), zgornji del pa je iz masivnega apnenca in plasti ni videti. Približno po sredini steno zaznamuje debela plast belega oz. svetlosivega apnenca, nad katero je speljana tista znamenita pot Mire Marko oz. Kanjavčeve police. Ta plast (na fotografiji označena z rdečo) je odlična orientacija za razumevanje geoloških struktur. Vsakdo lahko namreč vidi, da plast ne poteka v ravni liniji, kot bi morala, ampak se pojavlja malo gor, malo dol, prekinjajo pa jo številne razpoke oz. prelomi. Tako so zelo lepo videti premiki kamnine ob prelomih (označeni so s svetlo modro). Preko stene so ti premiki do nekaj deset metrov, bistveno večji pa je premik, ki ga vidimo med plastjo v Kanjavcu in delom plasti, ki se nadaljuje na vrhu Vodnikovega Vršaca. Sicer nisem 100% prepričan, če gre za isto plast, pa vendar domnevam da je temu tako.

Z rumeno barvo sem označil še eno pomembno geološko strukturo v steni Kanjavca. Gre za gube, ki se v tem delu pojavljajo tudi kot t.i. žagaste gube. Gube so nastale ob narivanju enega paketa kamnin na drugega. Zgornji del Kanjavca se je namreč narinil na spodaj ležeče plastovite apnence in zaradi velikih pritiskov so se izoblikovale gube.