Kdor pozna Planino v Lazu, ve, da je človeška roka tu naredila božje delo. Umetniško delo malega človeka v ambientu, kjer narava ni skoparila z lepoto. Večkrat imam možnost, da si planine v Julijskih Alpah ogledam s tistimi, ki so v bodisi opuščenih, bodisi še živih sirarnah nekoč izdelovali sir, s tistimi, ki so strehe pokrivali s skodlami, tovorili tovor na ramenih, s konji in danes s traktorji. S potomci prvih naseljencev planin in današnjimi upravitelji teh izjemnih kulturnih območij.

Te ljudi spoštujem, ker vidim, s kakšnim odnosom govorijo o preteklih časih, kako čustveno so vezani na posamezne objekte, na poti, ki so jih nekoč z rokami ali stroji naredili, s krajino, ki so jo obdelovali tako ali drugače. Žal je današnja situacija na področju kmetijstva, agrarnih skupnosti in splošnega ekonomskega stanja tudi tega človeka spremenila v uporabnika težke mehanizacije, spopadanja z neskončno birokracijo, upravljanja s subvencijami, … Namesto konjev brnijo konjički v traktorjih ter jeklenih pticah in nosijo material na planine. Namesto pastirjev, majarjev in kmetov se stanovi polnijo s turisti, počitnikarji, umetniki, … Stoletno tradicijo je v parih desetletjih zamenjal nov val upravljanja s planinami in okolico. Včasih se zdi, da ima več besede planinec na obisku, kot kmet, ki ureja, obdeluje in izkorišča krajino. Ti stari ljudje tega ne razumejo.

Kakšna je nadaljnja usoda pašnih planin, ki danes le delno opravljajo funkcijo, zaradi katere so nastale, torej kmetijsko. Je turizem na planinah lahko prihodnost? Bodo turisti pasli krave? Bodo planinci kosili travo? Bodo mladi zagrabili delo v agrarnih skupnostih? Bodo do vseh planin speljane dostopne ceste? Bomo znali najti skupni jezik, kmetje, turisti, planinci, naravovarstveniki, gozdarji, kulturnovarstveniki, …?