Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.