Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan