Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.