Gorniški Mcdrive

Zelenica je super udobna gorniška destinacija, skoraj kot “Mcdrive”. Pozimi parkiraš avto, s turnimi smučmi podrsaš po prvem klancu in že si objemu gorskega navdiha in prepiha. Zdaj, ko ni več za gorski svet tako nepotrebnih žičniških stebrov, je tu skoraj raj. In kakšen dan je zagotovo več turnih smučarjev in pohodnikov, kot je bilo včasih alpskih smučarjev.

Za turnega smučarja, pa tudi alpinističnega, so vrhovi nad Zelenico pravi poligon širokih smučišč, strmih grap, razgibanega, razmeroma lahko dostopnega sveta, v katerem se vsak lahko uči in izuči. Tudi ob najhujši gneči lahko najdeš svoj kotiček, svoj košček gorskega miru. Le malce bolj se moraš potruditi.

Kako močno je obiskana, obljudena in prehojena Zelenica in vrhovi nad njo, je mogoče lepo videti s pomočjo današnje tehnologije. Športne ure z GPS signalom omogočajo zapisovanje sledi gibanja ljudi, z objavami tras na internetu ter z možnostjo zbiranja in agregacije vseh objavljenih podatkov pa lahko analiziramo dogajanje v prostoru. Brez dvoma se brezskrbni življenjski prostor prostoživečih gorskih živali močno krči. Razvoj gorniške opreme, nesluten porast ljudi, ki zahaja v hribe ter sodobna tehnologija s socialnimi omrežji povzroča pritisk na gorski prostor v obsegu, ki si ga niti v sanjah ni bilo mogoče predstavljati.

Nihče od tistih, ki zahajamo v hribe seveda nima namena živali strašiti, poditi ali jim na kakršenkoli način škodovati. Še več, pogosto bi se radi z njimi srečali, da bi bilo naše doživetje še popolnejše. Posameznik ni problem, problem je množica in razpršenost te množice. In zimski problemi so drugačni od poletnih.

Izziv za prihodnost je verjetno v tem, da bi človek med nujno pripravo na turo poleg informacij o dolžini, težavnosti ture, o vremenski napovedi, plazovnih razmerah, … dobil in uzavestil informacije tudi o morebitnih mirnih območjih oz. o za živali ranljivih ombočjih ter kako se obnašati v njih ter zakaj se nekaterih celo izogibati. Tako, kot se morajo prostoživeče živali prilagajati na naše rekreativne dejavnosti v gorah, bi bilo verjetno fer, da bi vsaj ponekod ljudje prilagajali svojo dejavnost najpomembnejšim življenjskim prostorom živalim.

Trenutno je verjetno največja težava v podatkih o takih območjih, ker jih skorajda ni. Ekološko pomembna območja, Natura2000 območja in druga niso prilagojena rekreaciji v naravi, so preširoko zastavljena in za ta namen neuporabna. Po vsej verjetnosti bo moralo naravovarstvo najti nov način spopadanja z ohranjanjem najpomembnejših območij v gorskem svetu, z vzpostavitvijo mirnih območij, ki bi jih s primerno komunikacijo in učinkovito uporabo socialnih omrežjih znali vključiti v sodoben svet doživljanja gorskega sveta.

Trenutno pri doživljanju gorskega sveta prevladuje osebno, egoistično doživljanje. Poleg sodi tudi medčloveška odgovornost, ki jo je zelo veliko, tu pa tam malce zašepa. Odgovornosti do ostalih prebivalcev gora pa je malo, tudi zato, ker jih tako redko vidimo in živimo v prepričanju, da jih sploh ni. Razviti odgovornost do nekaj, česar sploh ne vidimo, pa je resnično težko. Skratka, izzivov ne manjka, volje pa tudi ne, kajne?