11
2014Gregorjevo je lep praznik. Lepo ga je preživeti z družino. Spet smo se udeležili spuščanja ladjic v reko Kokro v središču Kranja. In spet sem bil razočaran. Razumem, da je varnost na prvem mestu, vendar občutek, ko z otroci in z ladjicami stojiš v koloni in čakaš, da svojo umetnino predaš civilni zaščiti in gasilcem, ki jo spustijo v reko, je enostavno butast. Pri tem ni nobenega doživetja. Naslednjič bomo šli nekam, kjer bodo otroci sami spustili ladjice v reko.
Smo pa pred odhodom na domačem vrtu doživeli edinstven trenutek. Priča smo bili igri dveh kosov, tako se pač ptiči ženijo na Gregorjevo. Za nas se nista zmenila, zato smo jih opazovali na razdalji manj kot 2m.
Ob vračanju domov iz centra mesta se je zgodil še en zanimiv trenutek. Ko je Gaja zagledala spomenik Franceta Prešerna, se je usedla k vznožju in zapela himno. Otroci te vedno znova presenetijo in te vsak dan učijo.
11
2014Tokratna ideja za izlet se je našla na Rozijevem spletnem dnevniku Z glavo čez balanco. Hvala!
Ušesa Istre, kot pravijo spodmolom nad Sočergo, so vzrok za enega najprijetnejših izletov v tem delu Slovenije. O spodmolih, točni lokaciji in podatkih o poti si preberite na spodnjih spletnih straneh, ki jih pripenjam tudi zaradi spoštovanja do obeh avtorjev omenjenih spletnih strani. Boštjan Burger (www.burger.si) je legenda 3D posnetkov, Miha Gantar (www.slotrips.si) pa je z izjemnim občutkom na odlično oblikovani spletni stran zbral dodano turistično vrednost Slovenije. Kar poklikajte, navdušeni boste. Oba sta tudi odlična fotografa!
http://www.burger.si/Socerga/VeliBadin.html
http://www.slotrips.si/slo/naravne-znamenitosti/trip/1023/Spodmoli-veli-badin-usesa-istre
Za naravo bi bilo najbolje, da nihče ne bi vedel za te spodmole. Ampak to seveda ni realno. Po drugi strani pa je širjenje vedenja in znanja o tej posebnosti nekaj, kar lahko prinese trajno zaščito temu edinstvenemu naravnemu fenomenu, ki je tudi življenjski prostor mnogim vrstam živali.
Otroci bodo uživali in spoznavali skrivnosti narave, ki jih obdaja. Tu ne bo težko najti fosilov, predvsem alg.
Kraški rob je nasploh izjemna učilnica v naravi, narivi apnenca na spodaj ležeči fliš so ustvarili edinstveno pokrajino, ki je odlična za raziskovanje tako pomladi kot jeseni.
Bilo je tako toplo, da sta se mala dva tuširala pod spodmoli.
Na poti je bilo obilo plezanja, afnanja po drevesih in velikoooo skrivalnic.
Tako, šparglje smo na poti nabrali, nekaj nam jih je odstopila prijazna gospa in pojedli smo jih še preden smo zapustili Primorsko.
07
2014Naravoslovna fotografija je pogosta tema fotografov. Internet je poln bolj ali manj posrečenih posnetkov narave, bodisi živali, pokrajine, cvetja, hribov, sončnih zahodov, vzhodov, … Pogosto se sprašujem, koliko fotografov sploh ve, kaj fotografira. Ali fotografira le zaradi fotografije same, ali pozna obnašanje živali le v smislu odnosa živali do fotografa, ali ve kako narava deluje in zakaj, ali …?
Pogosto se mi zdi, da imamo fotografi naravo preprosto za fotografski objekt (kar ni nič narobe), o katerem razmišljamo le v smislu fotografske kompozicije in svetlobe. In zato se mi pogosto zgodi, da ob gledanju sicer čudovitih naravoslovnih fotografij, ostanem hladen. Razglednice z odlično svetlobo.
Prihaja čas, ko bo mnogo fotografov obiskalo barje in fotografiralo močvirske tulipane. Potem bodo sledili plavčki, v hribih bo vasoval ruševec, … Koliko fotografov ve, zakaj rastejo močvirski tulipani na barju, kakšno vlogo imajo, zakaj je barje danes tam, kjer je, kakšna je usoda barja? Koliko jih ve, zakaj so plavčki plavi, kako živijo žabe, kakšne ekosistemske storitve opravljajo, kako pomembne so v prehranjevalni verigi? Kdo od fotografov ve, koliko je še ruševcev v naših gorah, so ogroženi ali ne? Ali fotografi samo razmišljamo, kako bomo pripravili opremo in svojo glavo, da bomo ujeli najboljše fotografije? Je to za nas poklic, nujno delo ali je to izključno zabava?
Ali ni mogoče dolžnost fotografa, da ob tem, ko tako radi deli svoje čudovite (ne vse) naravoslovne fotografije z drugimi, deli tudi znanje o naravi. Ali ni to vračanje za tisto, kar nam narava omogoča, tudi fotografom? Smo lahko fotografi tudi neformalni, neromantični, objektivni naravovarstveniki in se tudi (vendar ne izključno) borimo za naravo takrat, ko je ogrožena? Mislim, da smo lahko.
Prepričan sem, da dobra naravoslovna fotografija lahko nastane le s kombinacijo odličnega fotografskega znanja in vzpostavljenega odnosa z naravo. Samo estetski odnos do narave verjetno ni dovolj, vedenje o naravi pač. Vsi nekaj vemo o naravi, ki jo fotografiramo. Delimo to z drugimi.


















