25
2013Še en mit o “megazvezdi” poročne fotografije se je včeraj zvečer v prepolnem (dišalo je po stotici!!?!) studiu Sonata Photographica razblinil, kot milni mehurček. Nič ni bilo od zvezdništva, z nami je bil le preprost človek z vizijo, tretjim očesom, skromnostjo, pridnostjo, z vsemi napakami, izkušnjami, obilo sreče in predvsem jajci, da si je upal prestopiti meje v poročni fotografiji in meje naše države. Srečo je treba poiskati in zdi se, da jo je Aljoša našel. Hvaležen vsem dogodkom, naključjem, vloženemu trudu, znanju, ljudem, ki so mu pomagali, danes živi sanje in fotografira tisto, kar je nekoč gledal v revijah. Čeprav je bil to njegov prvi nastop v javnosti, je govoril prepričljivo, z obilo hudomušnosti. Verjetno je zaprl usta vsem kvazi frajerjem s svojo odprtostjo in odkritim pogledom na poročno fotografijo. Brez olepševanja je predstavil tudi svoje napake, brez skrivalnic je kot na pladnju serviral izkušnje, nasvete, skrivnosti in svoje videnje poročne fotografije. Pa potem spet hvaležnost do strank, do asistentov, do prijateljev. Do vsakogar in vsakokrat. Zopet dokaz, da ni naključje, kakšni ljudje lahko uspejo.
Včeraj se je spet videlo, kako lahko ljudje s svojo karizmo, pozitivnim in odkritosrčnim pristopom vplivajo na vzdušje v prostoru. Že med predavanjem je bilo med publiko slišati pristen smeh, po predavanju pa zadovoljne ljudi z nasmehi in spoštovanjem do predavatelja. Navdih in motivacija, ki jo je Aljoša delil z udeleženci predavanja, je razlog, zakaj Fotografov dnevnik ima prihodnost in smisel. Širjenje fotografskih izkušenj brez okvirov in mej med vse, ki jih ta lepa dejavnost zanima, je čudovita popotnica za prihajajoče četrtkove večere.
Iskrena hvala Aljoši za tisočtristosedeminpetdeset nasvetov, 100% odkritostjo, prikazane fotografije in pripravljenostjo deliti svojo življenjsko zgodbo z nami.
20
2013Letošnja jesen je malce muhasta. Zaradi malo sončnega vremena, je tudi manj potepanja v naravi. No, vsak lep trenutek izkoristimo za kakšen kratek izlet, kar za našo družino pomeni vsaj nekajurno pohajkovanje. Danes smo celo nabrali najdebelejši kostanj v zgodovini ter jedli pozno oktobrske robide (mjammmmi). Tudi materino dušico za čaj se še najde.
20
2013V soboto sem bil spet na Vrtači. Po brezpotju čez Malo glavo četrtič, vsakič z drugim soplanincem. Prvič sam, potem z Bojano, Gregom in tokrat z Edijem. Ne vem, kaj je na Vrtači, ampak vedno znova se vračam tja gor, predvsem jeseni in pozimi. Začneva dovolj zgodaj, da pred nama še beži luna, za nama pa vstaja sonce.
Velik del najinih pogovorov se dotika fotografije. Edo se je udeležil mojega tečaja in sedaj je v tisti fazi, ki mu jo najmanj privoščim. Dobil je veliko informacij, ki jih mora zdaj pretvoriti v prakso. Zajebava ga tehnika, hecajo ga nastavitve, begajo ga povezave med zaslonko, časom in občutljivostjo, … Če bo vztrajen in bo premagal to fazo, ki je obupna, potem bo zmagal.
Ko enkrat obvladaš fotoaparat in vse osnove fotografije, potem je čas za igranje s svetlobo. In ne smem pozabiti postprodukcije, ki se mi zdi vedno bolj in bolj ključnega pomena. Bistveno je, da moraš pravilno zajeti svetlobo oz. videti potencial že pri fotografiranju, potem pa speglati zadevo na računalniku.
Jutranje meglice nad Karavanaškimi grebeni so bile čudovite, meglice fotografiji dajo globino in vzdušje, brez njih je fotografija prazna, le sence in oblaki zmorejo nekaj podobnega.
Pot čez Malo glavo je prijetna, razgledna in direktna. Zdelo se mi je, da vse skupaj prehitro mineva in ne morem v celoti tega prelepega jutra vsrkati vase.
Vse pogosteje se zadnje čase zgodi, da na hribovske kratke ture s seboj vzamem le kompaktnega digitalca Panasonic Lumix LX-3. Ni mi žal, ker je izplen več kot dober, teža pa je neprimerljiva.



















