05
201322
2013Lepo je poslušati zgodbe reportažnih fotografov, ki živijo eno prav posebej zanimivo življenje. V bistvu živijo tako, da spremljajo in dokumentirajo življenja drugih. Na ta način se učijo, nabirajo izkušnje in dajejo svojemu življenju smisel, čeprav na prvi pogled izgleda njihovo življenje kaotično. Na zadnjem predavanju je Luka lepo opisal, kakšna strast žene reportažne fotografe in kako pester je njihov delovni dan.
Po neprespani noči na ribiški ladji, kjer je v objektiv namesto rib lovil ribiško delo, je zjutraj v hotelski sobi vIstanbulu skušal nadoknaditi izgubljene spalne urice. Predrami ga sms na telefonu, v katerem mu mama pošlje sporočilo, da je v Istanbulu odjeknila nastavljena bomba in jo zanima, če je vse v redu. Luka ne premišljuje preveč. To mora videti in poslikati. Na vožnji proti kraju zločina odgovori mami: “Sem že na poti.” Nazaj je dobil sporočilo z več vprašaji in klicaji, kot črkami oz. besedami.
Pripenjam še zapis Jureta, ki je lepo opisal zadnje predavanje:
Še vedno se mi po glavi pletejo le zadnje zgodbe, zgodbe zadje pol ure predavanja. Barbara, Valdoltra, psi, ki so ga pripeljali do novih zgodb. Hudomušni začetek je Luka v sebi lastnem stilu peljal skozi celotno predavanje, ki je bilo podkrepljeno s toliko fotografijami in to dobrimi, da ne veš kje jih jemlje. Pa je povedal, šepam po svetu in fotografiram! Brez olepševanja, brez jamranja, kot je rekel: Fu.k it, I´m one of a million! Pošten do sebe, kritičen do nepravic, dvoličnosti, čisti idealist! In kot je rekel eden od slušateljev, njegov prijatelj: Kar imamo mi v nogah ima Luka v glavi! Še enkrat hvala da si nas prizemljil, nas naredil ponižnejše in nam obenem pokazal toliko krasnih fotografij, da se lahko samo poklonimo!
16
2013Včeraj smo skočili po čemaž, da ga bomo lahko dodajali omakam za testenine in riž. Dnevi so tako dolgi, da nas povsem zavede in povratek domov je vedno absolutno prepozen za oba ščinkavca.
Mater, če ne bi novodobni kmetje tako močno uničili in onesnažili travnike, robove gozdov in potočke, bi se bilo tako prijetno igrati ob vodi, tako pa je zadrževanje ob obmestnih gozdičkih in potočkih le gnil kompromis, pri katerem ti gre včasih na jok, včasih na kozlanje.
Zadnje čase ugotavljam, da me je v življenju močno strah dveh stvari. Eno so plazovi, s katerimi sem se nekoč od blizu spoznal in si tega res ne želim več. Ampak ta strah je glede na moje udejstvovanje v zasneženih gorah v zadnjem obdobju statistično tako majhen, da me bo prej zadel meteorit, kot me bo odnesel plaz.
Veliko bolj prisoten pa je strah glede klopov. Včeraj smo jih že pobasali, pa smo bili le dobro uro v gozdu. Zadnja leta jih dobimo celo na domačem vrtu. In vedno se sprašujem, ali je kakšen od njih okužen z borelijo. Katastrofa. Še narava mi hoče povedati, da je bolje, da gremo v mesto, v nakupovalni center, kot v gozd.
Za vse fore na tem svetu najdejo neko rešitev, za klope pa ne. A kdo ve za kakšno pametno rešitev (razpršila in oddajnike že uporabljamo)?















