05
2010V splošnem sem potrpežljiv in ne težim ljudem kar tako. Toleranca pa ni neskončna, zato tudi meni kdaj prekipi.
Nisem gostilniški tip, a vendar včasih zaidem z družbo v lokal. Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste bili postreženi na prijazen način? Če sam pomislim, je v večini primerov tako, da o tem sploh ne razmišljaš, saj ti je važno le, da dobiš pijačo in klepetaš z družbo. Zalomi se takrat, ko naročila ne dobiš, ko čakaš pol ure na natakarja, ko je pijača pokvarjena, itd. Moje slabe izkušnje so vezane na predstavnice nežnejšega spola, študentke, pač natakarce zaradi nuje in ne zaradi želje biti natakar. Imam občutek, da imajo več dela s sabo kot s samo strežbo. Besede dober dan, hvala, prosim, oprostite so zanje pozabljena zgodovina, spoštovanje pa celo geološka preteklost. Pa tako malo je potrebno! Vem, da morajo poslušati razne opazke in zbadljivke težakov, ki v lokalu “futrajo” svoj ego, a to ne spremeni dejstava, da je prijaznost, nevsiljivost in pridnost alfa in omega vsakega natakarja.
Za ilustracijo vam zaupam le dve cvetki. Kranjski Brioni hočejo biti lokal na nivoju. Pred časom je bila tudi njihova natakarca na nivoju, saj je celotno družbo prepričevala, da mleko v vroči čokoladi ni skisano, potem, ko so vsi prijatelji čokolado poskusili in pačili obraz zaradi kislosti. Ko je po dolgem času privolila v zamenjavo čokolade, nam je brez kančka spoštovanja navrgla: Tudi mi (ona in ostalih nekaj cvetk) smo zadaj (v kuhinji ali bogve kje?) poskusili čokolado in da veste, mleko ni kislo!! Potem pa odkorakala za šank. Od takrat hodim v lokal Evropa, k šiptarjem na odlične sladice in sladoled. Vedno so nasmejani, prijazni in gostoljubni.
Druga cvetka nas je zadnjič v Irish pub-u podučila, kako se naroča pijača. Mladenka je najprej pozabila prinesti pivo za enega od zbrane družbe, dvakrat smo jo še prosili, potem pa nas je skorajda ozmerjala, da je bila ona že tukaj in da piva nismo naročili. Sam se pričakoval besede v smislu: Oprostite prosim, takoj prinesem. Ko je končno prinesla pivo, sem jo opozoril na primerno obnašanje (sicer sem izpadel težak) in od takrat naprej, kot da bi obrnil ploščo. Brez besed prinese še prigrizek, ob naslednjem naročilu slišim iz njenih ust: Želite prosim? Saj ne moreš verjeti. A je tako težko?
31
2010Kaj je normalno, si vsak posameznik razlaga po svoje oz. razume po svoje. Torej govorim o stvareh, ki so za moje pojme normalne. Ugotavljam namreč sledeče:
1. Če prideš domov iz službe ob 3. uri, imaš bodisi čist enostavno službo, si lenuh, nisi ambiciozen, … V družbi si bolj razpoznaven in cenjen, če hodiš domov ob šestih, sedmih. Ne glede na to, da imaš doma družino.
2. Če ne veš kdo je Salome, kdo Artur, kdo Simke in kdo Damjan Murko, si verjetno debil ali pa neizobraženec.
3. Če ne uporabljaš Facebook-a, Twitterja, RSS-ja in nadaljnjih 250 add-onov, si za luno, tri stoletja za leseno žlico in podobno.
4. Hoja v naravo zaradi narave danes ni “in”. Podobno je s hojo v hribe. Da bi šel v hribe samo zato, ker je tam lepo in bi kaj novega spoznal. Ni šans. Danes se hodi v naravo zaradi (p)osebnih ciljev – 365 krat na Kriško goro (potem si res gajsten in dobiš diplomo in postaneš junak Kriške gore), v dveh urah na Triglav, tek na Kališče (in to ne enkrat v istem dnevu, tudi desetkrat in več), …
5. Če nimaš vsaj 3 krat na teden rekreacije – tenisa, košarke, nogometa, teka, itd. si nedružaben, copata, …
6. Če živiš skromno, normalno življenje brez še petih dejavnosti ob službi in družini si nezanimiv, nedejaven, dolgočasen.
7. Če imaš najraje potepanja s svojo punco (ženo) ali družino ter pravimi prijatelji in ti veleumni/velepomembni pogovori s “kvazi” prijatelji iz rekreacije ob piru niso največji dogodek v tednu, si pa itak največji čudak.
8. Naslednjič si čudak, ko se v neki oh in sploh družbi ne strinjaš s tistim, o čemer se celotna družba (zato, da se ne zamerijo eden drugemu) strinja.
9. Če si normalen, nisi zanimiv za medije. Da te mediji zavohajo, moraš vsaj bos prečiti Antarktiko, biti vsaj dvospolnik ali pa povzročiti verižno trčenje.
10. Danes sneženje ni normalen pojav. Za medije sneženje pomeni, da se je razbesnela narava.
11. Višek moje današnje igrarije v zvezi z normalnostjo je povezan s prehrano. Včasih je bilo povsem nekaj normalnega, da se je jedla na zdrav način pridelana hrana – domača, z domačega vrta, sosednje njive, bližnje vasi, brez konzervansov, sveža, shranjena v shrambi, kot ozimnica. Danes, ko imamo hrano zapakirano v vsaj tri plastične ovoje, prepojeno z barvili, živalskimi dodatki, sladkorji, sladili, E-ji in podobno, so se spomnili markentiške poteze in izumili bio, eko in podobno zdravo hrano, ki so ji prej desetletja načrtno rezali krila. Seveda, za dvakratno ali trikratno ceno. In zgodba teče dalje, saj so bio in eko oznake prilepili že skorajda vsakemu pralnemu stroju in avtomobilu. Noben avto ne more biti eko, ga ni takega na tem svetu. Že za samo proizvodnjo enega avtomobila se porabi toliko vode in energeje, da bi lahko nafutrali manjšo vas, in to z eko hrano! Nenazadnje pa je že samo ime eko in ekologija zlorabljeno. Ekologija je veda, ki preučuje odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem in ne označuje nekaj zdravega za človeka. Normalno?
24
2010… potem se nam obeta dišeča pomlad in toplo poletje. Včeraj sva našo malo zvedavko prvič posadila v nahrbtnik in ji razkazala vznožje Storžiča.
Pot iz Trstenika do vikendov v Povljah je napram kakšnemu Joštu ali Šmarjetni pravi balzam za dušo. Najprej se sprehodiš prek starih sadovnjakov do začetka vasi, nato pa nadaljuješ po čudovitih travnikih, vseskozi pa te s severa spremljata Tolsti vrh in Storžič.
Sprva predviden kratek sprehod, se je razpotegnil v skoraj dve uri dolgo pohajkovanje. Tudi potem, ko se je že skoraj naredil večer, je bilo zaradi gorečega neba nemogoče spokati domov.
Pogled proti Julijcem je bil enostavno prekrasen, kaj takega ne doživiš velikokrat.
Ko sem zvečer urejal fotografije, sem prišel do še enega spoznanja. Fotografije v tej objavi so čisto malenkostno obdelane (ostrina in kontrast). Zadnje čase namreč ugotavljam, da sem pogosto preveč časa porabil za postprodukcijo oz. obdelavo fotografij na računalniku. Ko gledam nazaj vidim, da sem z obdelavo večkrat popolnoma razvrednotil fotografijo. Premalo časa pa sem namenil samemu fotografiranju – kompoziciji, svetlobi. Po naključju sem v teh dneh naletel na fotografije Andyja Aungthwina, sicer avstralca burmanskega rodu, ki živi v Studorju (Bohinj). Njegove fotografije so tako enostavne, vendar tako močne kompozicijsko in svetlobno, da me je popolnoma prevzelo. Tule je link do fotografij: http://www.slo-foto.net/portfolio/Studor13













