Ales Zdesar

Pokljuška soteska

Pokljuška soteska leži na skrajnem severovzhodem robu planote Pokljuka, visoko nad dolino reke Radovne. Dostopna je prek široke sončne ledeniške terase iz vasi Krnica, ali pa s ceste pri kraju Zatrnik. Skoznjo teče reka Ribščica, ki jo na površini lahko opzujemo le v spodnjem delu soteske, preostali del poti pa teče pod površjem. Prav to dejstvo postavlja Pokljuško sotesko med eno najzanimivejših naravnih znamenitosti v Sloveniji, saj slovi kot največja fosilna soteska na našem ozemlju, ogledamo pa si jo lahko kar iz struge nekdanjega vodotoka. In medtem ko danes ob njenem obisku uživamo v tišini, je bilo ob njenem nastajanju precej bolj bučno in nemirno.
Naravni most

Soteska je nastala v času taljenja ledeniškega pokrova, ki je prekrival kraško planoto Pokljuka. Mogočni ledeniški vodni tok je na svoji poti naletel na trdno apnenčasto podlago, v katero je zaradi svoje velike erozijske moči vrezal korita in globoko sotesko. Vodni tok je v zgornjem delu soteske izoblikoval le nekaj metrov ozka in do 50 metrov globoka temačna korita, katera si je moč ogledati z vrtoglavih galerij. Nižje se poleg ozkih korit pojavljajo tudi večje razširitve in uravnave, ki jih imenujemo »vrtci«. Na teh mestih si lahko oddahnemo od temačnosti in si ogledamo še nekaj naravnih posebnosti. Pozorno oko bo v več kot 200 milijonov let starem plastovitem triasnem apnencu opazilo temnejše brazdaste okrogle in lisaste oblike mehansko in topno precej odpornejšega kremena, ki mu pravimo roženec. Ta kar »štrli« iz apnenca in ustvarja zanimive vzorce. Prej kot te vzorce bomo opazili veličasten naravni most, navpične vodne kanale, jamske rove in okna. Vse to dokazuje, da smo v kraškem svetu, kjer voda ni samo erodirala, temveč tudi topila apnenec. Kratek vzpon do Pokljuške luknje, ki predstavlja razširjen del jamskega rova je vreden zaradi občutka veličastnosti v manjši dvorani, ki jo osvetljujejo tri naravna okna oz. luknje. Svetloba, ki prodira skozi naravna okna ustvarja kontrastno igro barv neba, kamnine in rastlinja.

Suha soteska

Pokljuška soteska je znana še po eni posebnosti. Zaradi vlage, hladu in odmaknjenosti v njej uspevajo rastline, ki drugače uspevajo le visoko v gorah (avrikelj, lepi jeglič, Burserjev, klinolistni in okroglolistni kamnokreč). Obisk Pokljuške soteske je torej skok v burno geološko zgodovino, ki ga je najbolje opraviti v poletnih dneh, ko nas bo poleg hladu kamnite soteske hladil tudi čudovit gozd bukve, smreke, gabra in jesena.

Naravno okno

Komna

Odkar sem se zaljubil v turno smuko, sem sanjal o zasneženi Komni. Toda vedno se je našel kakšen beden izgovor, da ni bilo potrebno za več dni v zasneženo pokrajino. In ker rad po dolgem, napornem vzponu tudi čimveč smučam, sem obisk Komne, kjer se več hodi kot smuča, prestavljal v nedogled.
Zadnji vikend pa nama je z Bojano končno uspelo zbrati še nekaj prijateljev in snežena pravljica se je začela. Že pri avtu smo stopili na smuči in v dveh urah počasne hoje prisopihali do koče pod Planinskim domom. Razočaran sem ugotovil, da sem pod roko dobil napačne ključe, zato smo morali bazo prestaviti v planinski dom. Malo idile smo sicer izgubili, popoldne pa smo jo že našli na pobočjih desno od Bogatinovega sedla. Pot do sedla smo si dodatno popestrili s prehodi preko kotlin, vrtač, mrazišč, hrbtov in kop reliefno pestro oblikovne Komne nad planino Na kraju.
Čar turne smuke je seveda tudi druženje z ljudmi, ki jih veseli gibanje v naravi. V takem vzdušju je smeha in dobro volje na tone, tako da si lahko predstavljate, kako nor je bil večer, jutro pa nekoliko manj. Težke glave je zbistril čudovit sončen dan. Ker v soboto nismo bili deležni smuke po pršiču, smo to nadomestili v nedeljo. Prek planine Govnjač smo se dvignili pod obronke Tolminskega Kuka in Podrte gore. Navzdol smo vriskali po globokem pršiču in se zahvaljevali “bogu” za nore razmere, vreme in družbo.
Turna smuka je nekaj najlepšega, kar se človeku lahko ponudi v naravi. Ne znam povedati dovolj dobro, kako butasto se mi zdi smučati po smučiščih. No, smučati po kakšni široki smučarski progi zna biti užitek, toda vožnja s sedežnicami, gostišča, plaže, umetni sneg, “gužva”, vse to pa se mi zdi še ena človeška neumnost. V naravi ali na smučišču, vsak lahko izbira, jaz sem izbral turno smuko in prijatelje z dušo.

Vrh Škrli (levo), Mahavček (v sredini) in Bogatin (desno)

Bogatin

Zimska Komna

Proti sedlu

Pogled proti Krnu

Nekaj uživaških zavojev pod sedlom

Proti planini Govnjač

Turnosmučarska idila

Obsežna planina Govnjač pod grebenom dvatisočakov

Zalita pobočja

Gremo, akcija!

Plaža po turnosmučarsko

Rodica

Rodica je eden najbolj izrazitih vrhov v dolgem grebenu Spodnjih Bohinjskih gora. Predvsem zaradi oblike vršnega dela zahodne strani gore, ki spominja na piramido, turni smučarji pa radi pripomnejo, da je vršni del “streha”, po kateri se je užitek spustiti. Vedno se mi je zdelo, da je kot gorniški cilj to precej odmaknjena gora, vendar samo do takrat ko sem se končno spravil nanjo. Prvič sem se z vrha razgledoval ob prečenju grebena pred nekaj leti, tik pred novim letom pa sem opravil še zimski vzpon. Tokrat žal brez smuči, zatorej me čaka še tretji obisk v bližnji prihodnosti.
Ob kopnih sezonah se z avtom pripelješ z Ribčevega Laza precej visoko, nato pa slediš udobni stezi čez začetni strmejši del gozda, ki se kmalu prevesi v zložno dolino posuto z bukvami. Brez naprezanja si kmalu na planini Suha, ki je le bled spomin na živahno planino, kjer so nekoč stali kamniti stanovi, v poletju pa ni manjkalo pastirjev in krav. Obsežno planino obhodiš po desni, preden pa te pot zapelje popolno v desno, pa jo prečiš v levo in se zaženeš v strm breg. Na vrhu te zopet čaka prijetna izravnava, kjer je bilo nekoč manjše jezerce. Od tu ni več daleč do vrha. Počasi se v diagonalni smeri prebijaš do skritega vrha na levi, kjer te v zadnjih metrih čaka razgleden kamnit grebenček, ki pa je povsem lahek.
Tako kot celotni greben Spodnjih Bohinjskih gora, je tudi Rodica izredno razgledna. Najbolj uživam ob pogledih na primorske hribe in na barvite prehode med gozdom, ruševjem in skalnatimi vrhovi.

rodica-9

rodica-1

rodica-2

rodica-8

rodica-71

rodica-3

rodica-4

rodica-5

rodica-6