Okt
06
2006Bratranec Jure je car. No, pa nima krone na glavi ampak veliko znanja in pameti v njej. In kar je največ, svojo sposobnost in nadarjenost zna uporabiti. Zelo dobro. Njegovo zanimanje za geologijo, še posebej za fosile sega v osnovnošolske klopi. Kot vsega kar počne, se je tudi zbirateljstva fosilov lotil z vso vnemo in neverjetnim entuzijazmom. Kmalu je violino zamenjal za kramp, lopato in kladivo ter se odpravil znanstvenim odkritjem naproti. Njegovo sobo je preplavil duh preteklosti, in sicer preteklosti štete v milijonih let. Fosili so postali ljubezen, njihova preparacija je zahtevala nežnost, čutnost, potrpljenje, vztrajnost in natančnost. Spomnim se kako sem z začudenjem gledal neverjetne najdbe, ki so bile skrbno in smiselno razstavljene v njegovi sobni zbirki. Koliko dela, truda in veselja obenem. Njegove oči so se svetile ob pripovedovanju trenutkov odkritij posameznih pomembnejših najdb.
Jure ni naveden zbiralec, njegov pristop je znanstven, vsako najdbo skrbno dokumentira, opiše, določi vrsto, ustrezno preparira in skrbno shrani. Vzporedno zbira podatke o nahajališču in najdbah ter objavlja članke, ki ostalim odpirajo svet v geološko preteklost. V svojih člankih je strokoven in natančen, pa tudi duhovit in poljuden, rad pa se dotakne tudi svoje druge geološke ljubezni – tektonike.
Včeraj nam je Jure s svojima prijateljema v Prirodoslovnem muzeju Slovenije ob predavanju in odprtju nove geološke zbirke razkril še eno skrivnost, ki jo je narava uspešno skrivala približno 13 milijonov let v glinenih plasteh Tunjiškega gričevja. Morski konjički so iz geološkega morja priplavali v roke pravim najditeljem. Skupaj nam bodo približali čas, ko je ozemlje Slovenije preplavljalo morje, v njem pa se je bohotil živalski in rastlinski svet. Senzacionalna najdba v svetovnem merilu prinaša zadoščenje najditeljem za njihov trud, nova znanstvena spoznanja, verjetno (upajmo) novo pomembno zavarovano območje narave v Sloveniji in kar se zdi v mojih očeh najpomembnejše: ponovno spoznanje, da si ljudje Zemljo delimo tudi in predvsem z živalmi, rastlinami ter vsem neživim svetom. Fosili nam jasno sporočajo, kdo so bili naši predniki, zato je spoštovanje in pravi odnos do narave nujno potreben za preživetje človeka. Vse drugo lahko pomeni, da bomo kmalu obstajali samo še kot fosilni ostanki.
Jure v kratkem napoveduje novo “fosilno” senzacijo. In ko pomislim, da bo o novih najdbah pripovedoval z nalezljivim navdušenjem podloženim z goro znanja, se mi koža že ježi. Ponosen sem na svojega bratranca, še posebej zato, ker s svojimi najdbami in znanstvenimi dognanji ni obremenjen in omejen. V družbi je namreč duhovit sogovornik, v hribih preudaren sogornik in ob kozarcu piva odličen komentator ženskega dela populacije. Srečno Jure!!








Včeraj nam je Jure s svojima prijateljema v Prirodoslovnem muzeju Slovenije ob predavanju in odprtju nove geološke zbirke razkril še eno skrivnost, ki jo je narava uspešno skrivala približno 13 milijonov let v glinenih plasteh Tunjiškega gričevja. Morski konjički so iz geološkega morja priplavali v roke pravim najditeljem. Skupaj nam bodo približali čas, ko je ozemlje Slovenije preplavljalo morje, v njem pa se je bohotil živalski in rastlinski svet. Senzacionalna najdba v svetovnem merilu prinaša zadoščenje najditeljem za njihov trud, nova znanstvena spoznanja, verjetno (upajmo) novo pomembno zavarovano območje narave v Sloveniji in kar se zdi v mojih očeh najpomembnejše: ponovno spoznanje, da si ljudje Zemljo delimo tudi in predvsem z živalmi, rastlinami ter vsem neživim svetom. Fosili nam jasno sporočajo, kdo so bili naši predniki, zato je spoštovanje in pravi odnos do narave nujno potreben za preživetje človeka. Vse drugo lahko pomeni, da bomo kmalu obstajali samo še kot fosilni ostanki.
Jure v kratkem napoveduje novo “fosilno” senzacijo. In ko pomislim, da bo o novih najdbah pripovedoval z nalezljivim navdušenjem podloženim z goro znanja, se mi koža že ježi. Ponosen sem na svojega bratranca, še posebej zato, ker s svojimi najdbami in znanstvenimi dognanji ni obremenjen in omejen. V družbi je namreč duhovit sogovornik, v hribih preudaren sogornik in ob kozarcu piva odličen komentator ženskega dela populacije. Srečno Jure!!








Avg
31
2006
Ko sva z Gregom pred leti kot prva v zgodovini oddelka za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti diplomirala z istim naslovom oz. sva diplomirala s skupno diplomsko nalogo, je njegov del zajemal obravnavo Bohinjskega grebena. Vedno je s seboj nosil kanček slabe vesti, ker je diplomiral iz področja, ki ga še ni prehodil. Tudi sam sem bolj redko zahajal v ta konec. Letos sva našla čas konec junija (22. in 23. junij) in se končno namenila, da zajahava ta prelepi greben Spodnjih bohinjskih gora. Sprva je bil najin načrt mišljen tako, da štartava v Podbrdu in se prek Črne prsti dvigneva na greben, kateremu slediva vse do Krna. Zaradi slabše vremenske napovedi in rahle časovne stiske pa se je najin pohod začel v prelepem jutru na parkirišču pod slapom Savica. Zajtrk, sortiranje opreme, pogled na karto in že sva jo sopihala v neskončnih ovinkih proti Komni. Tik pod vrhom prehitiva konvoj starih mam, njihova povprečna starost pa po mojem mnenju krepko čez 70 let. Neverjetno. Upam, da se motim, ampak mislim, da je bil to pohod vdov.S Krme sva jo precej hitro mahnila proti planini Govnjač, kjer so ostanki velike vojašnice iz prve vojne. Grmičast svet borovcev se je nadeljeval vse do planine Za Migovcem, kjer se prvič počutiš, da si v gorskem ambientu. Gore nad Spodnjo Komno se pokažejo v vsej kamniti lepoti – Mahavček, Vrh Planje, Podrta gora, Vrh nad Škrbino, Meja. Ta del naju bo počakal do naslednjega obiska, po vsej verjetnosti kar zimskega, s smučkami na nogah. Na Konjskem sedlu (1782m) opazujeva zadnje ostanke snega po kotanjah. Vseskozi pa naju na poti spremlja cela paleta gorskih rož. Za vsakim ovinkom nova vrsta in novi, čudoviti vonji. Kmalu sva na prelazu Globoko (1828m) in prvič ozreva primorsko stran. Pravo nasprotje, polno zelenih barv, strmih travnatih pobočij in neskončnih gozdov nižje v dolini. Po meliščih se spustiva proti planini Razor, kjer smo pred leti silvestrovali. Spomini na tiste dni so še močno sveži, saj je bila takrat pokrajina obdana z ledom in žledom. Ob rahlem vetriču je cel dan žvenketalo, ponoči pa se je žvenketu pridružila lunina svetloba, ki je ustvarila čarobno pokrajino.
Ponovno dobrodošlico na planini Razor (1315m) nama je izrekla rahlo okajena oskrbnica, ki se je odkupila z odlično joto. Po lepem večeru je bilo jutro bolj kislo. Vogel (1922m) sva osvojila v megli in vetru. Spemenljivo vreme se je nadaljevalo cel dan, meglice so se vztrajno podile čez greben, na trenutke se je zjasnilo in pogledi na greben so bili veličastni. Nasploh je prednost grebenskega prečenja v tem, da si lahko zaradi ne preveč zahtevne hoje ogleduješ pokrajino na obeh straneh grebena. Vseeno sva hitro nadaljevala in vrhovi so si sledili en za drugim. Šija, Rodica, Raskovec, Matajurski vrh, Poljanski vrh in drugi so se izgubljali v megli za nama. Zadnji metri so se že vlekli in prvič naju je ujel dež. Na Črni prsti (1844m) sva doživela prijaznejšo postrežbo, a kaj ko je bila jota precej slabša od prejšnjega dne.
Spust na bohinjsko stran v vas Polje bova skušala čimprej pozabiti. Bil je namreč nesramno dolg. V vasi sva ujela avtobus do Ukanca in štop do Savice. Pred odhodom v Kranj še obvezno kopanje v jezeru in pogled na greben. Lahko bi rekel, da sva imela malo sreče in malo smole. Srečo zato, ker sva bila na poti praktično sama in sva lahko polno doživela gorski svet in smolo zato, ker bi bilo grebensko prečenje bogatejše ob popolnoma jasnem vremenu in ob dobri vidljivosti. Ob podoživljanju vtisov s prečenja je na koncu Grega pripomnil: “Evo, končno sem diplomiral!”
Več slik pa tukaj oz. v fotogaleriji!
Ponovno dobrodošlico na planini Razor (1315m) nama je izrekla rahlo okajena oskrbnica, ki se je odkupila z odlično joto. Po lepem večeru je bilo jutro bolj kislo. Vogel (1922m) sva osvojila v megli in vetru. Spemenljivo vreme se je nadaljevalo cel dan, meglice so se vztrajno podile čez greben, na trenutke se je zjasnilo in pogledi na greben so bili veličastni. Nasploh je prednost grebenskega prečenja v tem, da si lahko zaradi ne preveč zahtevne hoje ogleduješ pokrajino na obeh straneh grebena. Vseeno sva hitro nadaljevala in vrhovi so si sledili en za drugim. Šija, Rodica, Raskovec, Matajurski vrh, Poljanski vrh in drugi so se izgubljali v megli za nama. Zadnji metri so se že vlekli in prvič naju je ujel dež. Na Črni prsti (1844m) sva doživela prijaznejšo postrežbo, a kaj ko je bila jota precej slabša od prejšnjega dne.
Spust na bohinjsko stran v vas Polje bova skušala čimprej pozabiti. Bil je namreč nesramno dolg. V vasi sva ujela avtobus do Ukanca in štop do Savice. Pred odhodom v Kranj še obvezno kopanje v jezeru in pogled na greben. Lahko bi rekel, da sva imela malo sreče in malo smole. Srečo zato, ker sva bila na poti praktično sama in sva lahko polno doživela gorski svet in smolo zato, ker bi bilo grebensko prečenje bogatejše ob popolnoma jasnem vremenu in ob dobri vidljivosti. Ob podoživljanju vtisov s prečenja je na koncu Grega pripomnil: “Evo, končno sem diplomiral!”
Več slik pa tukaj oz. v fotogaleriji!
Avg
17
2006
Grega in Jure sta bila tokrat soudeleženca na grebenskem prečenju Košute. Pa vendar nismo prečili celotnega grebena, štartali smo namreč na planini Pungart in se ob glasnem mukanju krav zapodili v strmino proti sedlu Škrbina. Prava ‘kravja’ steza nas je v 45 minutah pripeljala na greben. Tokrat so gamse zamenjale krave, ki so se pasle visoko na travnikih Kladiva. Na grebenu nas je pričakal mrzel veter iz juga in spremenljiva vidljivost. Vsake toliko so se nam odprli krasni pogledi na severno avstrijsko in južno tržiško stran. Ob pogledu na lepo naravo na severni strani meje smo postali jezni na dejstvo, da je nekdaj slovenska dežela postala jodlarska.Pot po grebenu je speljana udobno in prijetna hoja nas je kmalu pripeljala do točke, kjer smo zagledali lepo oblikovan Košutnikov turn. Severna stran je strma, prepadna in negostoljubna, medtem ko so še vedno strme južne vesine prijetno zelene in privlačnejše. Tik pred zadnjim vzponom na najvišji vrh v grebenu Košute nas za 10 minut zaposlijo ozki krušljivi prehodi, ki pa so opremljeni z zajlami in klini. Z vrha smo se po prijetni potki spustili na planino Dolga njiva. Od tu pa smo v dobri uri prisopihali nazaj na planino Pungart. Zanimivo in razgledno prečenje smo opravili v šestih urah (od avta do avta), sama tura pa kondicijsko ni preveč zahtevna, saj je vzpona relativno malo, večji del poti opravimo po ravnem oz. v rahlem spuščanju in vzpenjanju. Priporočam pa turo v stabilnem vremenu, najbolje jeseni. Več slik s prečenja pa tukaj.



