17
2015Če je kdaj pravi čas za obisk Črne prsti, potem je to sedaj. Toliko raznolikega, pisanega in dišečega alpskega cvetja ne boste našli daleč naokoli. Na Črni prsti sem že bil, a nikoli v tem času. Bral sem o njenih botaničnih posebnostih, ampak nikoli si nisem mislil, da bo res tako nekaj posebnega. Bil sem naravnost navdušen. Pa nikar naj vas časovnice v vodnikih ne zavedejo. Če boste imeli s seboj fotografski aparat, potem je treba namreč tistim uram dodati še vsaj eno ali dve. Čeprav nisem strokovnjak za rastline, pa se mi nekako dozdeva, da ima pri tej pestrosti prste vmes tudi geološka sestava. Zaradi zanimive tektonike se je namreč med bel apnenec vrinil rjav, vijoličen in črn glinavec, ki je najlepše viden tik pod vrhom Črne prsti (ime vse pove). Kakorkoli že, obisk toplo priporočam, seveda ob primerno zgodnji uri. Sam sem začel ob pol šestih in na celotni turi (Ravne – Orožnova koča – Črna prst – Planina za Črno goro – Ravne) srečal le 2 človeka.
26
2014Včeraj me je prijelo, da bi pričakal sončni zahod nekje v hribih. Potem, ko smo se z družino sprehajali nad Mačami, sem se zagledal v Tolsti vrh. Prav, pa naj bo. Sicer ni prav blizu, je pa krasen razglednik. Čeprav sem vedel, da bi bilo iz fotografskega stališča veliko bolje na ta vrh priti pred sončnim vhodom, torej zjutraj, pa sem vseeno upal, da bom lahko poleg uživanja naredil kakšen lep posnetek. Ker sem štartal šele ob 15.00 sem moral kar pošteno zagristi v breg, da sem stal na vrhu ob 16.15, ko se je predstava ravno začela.
Pogled proti Zgornji Gorenjski in Julijskih Alpam

Spet Gorenjska in ožarjeno nebo

Bilo je neverjetno toplo, zato sem kar malo posedel in užival v miru in razgledih. Ah ja, tako malo je treba, pa tako veliko dobiš. Še kdaj.
27
2014Enostavno se po določenem času naveličaš te nizke novembrske oblačnosti. Če priznam, sem je sit že prvi dan. Pa smo šli. Na en tak rahlo razširjen družinski izlet, ki se je izkazal za enega najlepših doživetij letošnjih potepanj po Sloveniji. Del Trnovskega gozda, ki se s svojo kamnito peto naslanja na Vipavsko dolino, me navdušuje že skoraj polovico svojega življenja. Plezanje v Vipavskih stolpih, platah in kanjonih, kolesarjenje po vetrovnem in dooolgem hrbtu Nanosa, na čudoviti Čaven, pohajkovanje po Kuclju, nepozabne geološke ekskurzije v študentskih letih, prvi koraki z našima nadobudnežema nad Vitovljami ter v zadnjem času še hoja po robu prepadov, kjer se rojeva burja – na krasnem kraškem robu med Otlico in Sinjim vrhom. To je svet, ki ga potem, ko ga enkrat doživiš, vedno nosiš v srcu.






































