Gorništvo

Pomisleki pod Storžičem

Prejšnji teden sem se v večernih urah odločil, da skočim na Veliko Poljano nad Povljami. Že ob vožnji na izhodišče nad vasjo Povlje sem bil prvič šokiran. Velika območja, kjer je gozd posekan v frato, so popolnoma spremenila izgled pokrajine, kamor redno zahajamo. Sprva mi ni bilo kaj veliko jasno. Ko sem se zapodil v breg, se je planinska pot izgubila po nekaj deset metrih. Vse naokrog je ležalo morje drevja, sprva smrek, kasneje bukve. Pomislil sem na lanskoletni vetrolom in na letošnji žledolom. Narava je neusmiljena. Ampak to je vse naravni krog, na pogled sicer grozljivo, a nič posebno nenavadno, če gledamo na daljši rok.

20140506-IMG_5397

20140506-IMG_5387

Potem pa so se mi v glavi začela vrteti vprašanja. V hrib sem se zagnal kot kak teliček, za hiter trening. Pa sem se ustavil in si dejal, da tega si pa ne bom vzel, doživljanja hribov. Če hitim in bezljam, nič ne doživljam. Ni mi treba tekmovati, ne s sabo, ne z drugimi. Važen je čas in kraj, in hribi so prelepi, da bi samo hitel.

20140506-IMG_5377

Kmalu se je planinska pot povsem izgubila, moral sem uporabiti na novo zgrajene vlake, ki so šle naravnost navzgor. Grdo. Potem sem zavil nazaj s poti v gozd in iskal prehode. Kar nekaj novih obvoznic in potk se je od predhodnikov že naredilo. Pa sem pomislil na vse planince, ki leta in leta, vztrajno nastopajo proti gorskim kolesarjem. Ti večinoma uporabljajo obstoječe poti, pa jih nenehno obtožujejo spodbujanja erozijskih procesov in motenja naravnega ravnovesja. In zakaj je potem planincem dovoljeno, da delajo/delamo nove poti, obvoznice, bližnjice, da se brezpotno potepamo? Tu ni naravovarstvenega problema, tu ni erozije? Kako zmotno!

20140506-IMG_5380

Ob razmišljanju in iskanju poti sem gladko zgrešil pravo smer in namesto na Veliko Poljano prišel na Planino Javornik. Nič zato, tu je tudi lepo.

20140506-IMG_5372

20140506-IMG_5375

Še preden sem prisopihal na planino, sem preplašil muflona. To vrsto živali smo ljudje označili za tujerodno vrsto. Kako grda oznaka za sicer lepo žival, ovco z velikim, zakrivljenim rogovjem. Saj ni sam kriv, da je tujerodna vrsta, ki se jo hočemo znebiti. Kdo pa ga je pripeljal sem? Domorodci? Najprej sem imel slabo vest, ker sem preplašil žival, ki ima tukaj dom, jaz pa se samo zabavam tod okoli. Potem pa sem pomislil, da je tujerodna vrsta, ki je ne maramo, pa mi je bilo lažje pri srcu. Kakšni bebci smo!

20140506-IMG_5383

Na poti v dolino sem si bolj podrobno ogledal kar zajetno število novih vlak na tem območju. Roki za odpravo posledic škode v gozdu je država postavila zelo na kratko, kar bo verjetno povzročilo več škode, kot koristi. Razumem lastnike in potrebo po ekonomski upravičenosti gospodarjenja z gozdom in potrebo po odpravi posledic naravnih ujm zaradi potencialne dodatne škode, ki grozi zaradi lubadarja in zaradi vsakodnevnega zmanjševanja vrednosti lesa, ki leži na tleh. A enostavno nikoli ne bo mogoče v isto enačbo stlačiti procese narave in ekonomijo. Na novo nastale vlake lepo kažejo na neprimerno hitrost, nepremišljene trase, neprimeren čas izvajanja del in podobne stvari. Presodite sami.

20140506-IMG_5389

20140506-IMG_5390

20140506-IMG_5393

20140506-IMG_5395

Oh ja, pa samo malo sem se hotel naužiti gorskega zraka.

Mala in Velika planina

IMG_9458

Kakšen zadušonafilatinsrcenapolnit dan v hribih! Začelo se ni obetavno, saj smo avto usmerili v najbolj meglen del Slovenije, če odštejem Severno Primorsko. Toda kdaj pa kdaj se zgodi, da megla postane tvoj zaveznik, sploh če imaš pri sebi fotoaparat. Meglice, ki so se podile čez Malo planino so bile dih jemajoče. Otroka sta danes uživala na polno, midva pa sva si izbojevala povratek čez panoramsko cesto pod Olševo. Letos namreč po štirih letih prvič nismo dopustovali v Logarski, zato sva že močno pogrešala tisti zrak, razglede, kmetije, gore, travnike in gozdove. Kaj bi dal zdajle za 14 dnevno potepanje po naši prelepi Sloveniji.

IMG_9434

IMG_9437

IMG_9464

IMG_9471

IMG_9480

IMG_9482

IMG_9492

IMG_9500

IMG_9501

IMG_9506

Vrtača – hišna gora

V soboto sem bil spet na Vrtači. Po brezpotju čez Malo glavo četrtič, vsakič z drugim soplanincem. Prvič sam, potem z Bojano, Gregom in tokrat z Edijem. Ne vem, kaj je na Vrtači, ampak vedno znova se vračam tja gor, predvsem jeseni in pozimi. Začneva dovolj zgodaj, da pred nama še beži luna, za nama pa vstaja sonce.

P1130385-2

Velik del najinih pogovorov se dotika fotografije. Edo se je udeležil mojega tečaja in sedaj je v tisti fazi, ki mu jo najmanj privoščim. Dobil je veliko informacij, ki jih mora zdaj pretvoriti v prakso. Zajebava ga tehnika, hecajo ga nastavitve, begajo ga povezave med zaslonko, časom in občutljivostjo, … Če bo vztrajen in bo premagal to fazo, ki je obupna, potem bo zmagal.

P1130387

Ko enkrat obvladaš fotoaparat in vse osnove fotografije, potem je čas za igranje s svetlobo. In ne smem pozabiti postprodukcije, ki se mi zdi vedno bolj in bolj ključnega pomena. Bistveno je, da moraš pravilno zajeti svetlobo oz. videti potencial že pri fotografiranju, potem pa speglati zadevo na računalniku.

P1130389

Jutranje meglice nad Karavanaškimi grebeni so bile čudovite, meglice fotografiji dajo globino in vzdušje, brez njih je fotografija prazna, le sence in oblaki zmorejo nekaj podobnega.

P1130392

Pot čez Malo glavo je prijetna, razgledna in direktna. Zdelo se mi je, da vse skupaj prehitro mineva in ne morem v celoti tega prelepega jutra vsrkati vase.

P1130398

Vse pogosteje se zadnje čase zgodi, da na hribovske kratke ture s seboj vzamem le kompaktnega digitalca Panasonic Lumix LX-3. Ni mi žal, ker je izplen več kot dober, teža pa je neprimerljiva.