Izleti

Poletna Kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

https://youtu.be/k2oEv-CD5e0

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.

Pomlad

Pomlad je letni čas, ko me vse prehiteva, ko gre čas še posebej hitro. Toliko načrtov v glavi, pa neverjetno malo ur v dnevu. Letošnjo pomlad je bilo vsega po malo, nekaj morja, nekaj hribov, nekaj izletov, veliko rojstnodnevnih zabav, …

Travniki brez rož

Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!