Izleti

Na potep

V dneh, ko me hočejo virose, megla in bolečina v kolenu povsem zbiti na tla, se skušam vsaj malo spraviti na sonce. Na potepu se mi je tokrat pridružil Jože in obiskala sva manj znane planine na južnem robu Pokljuke. Hodila sva ravno po meji med meglo in soncem, med toplim in hladnim.

Na planini Javornica sva se grela na soncu, Jože je obujal spomine na mladost, ko je z družino redno zahajal na ta prekrasen pomol nad Zgornjo Bohinjsko dolino, jaz pa sem se spraševal, kot za vraga sem hodil toliko dolgo, da sem šele zdaj zašel v te kraje.

Vsakič znova, ko obiščem kraje, kjer je še ohranjena stavbna dediščina stoletja trajajoče kulture bivanja in gospodarjenja v gorskem svetu, se čudim znanju, spretnosti in intelegenci teh ljudi. To je vredno vsega spoštovanja.

Resnično je škoda, da je razvoj nekaj zadnjih desetletij povsem uničil to stoletja staro kulturo. Še več, tudi slovenski turizem ne vidi potenciala v tem, ampak raje v milijonskih naložbah termalnega in smučarskega turizma. Turizem, ki temelji na doživetju narave in kulture, ne najde poti v milijonske posle, žal.

Na planini Četeže sva se spet potopila v meglo, a vzdušje naju ni zapustilo. Ambient je čudovit.

Ni več daleč, ko bo vsa ustvarjena kultura kmetijskega gospodarjenja v gorah zaradi opuščene dejavnosti in turističnega neposluha, zgubila boj s časom in vremenskimi razmerami, ostale bodo le fotografije.

Vršič

Ko v dolinah udari jesenska megla, je potrebno vklopiti spletne kamere in poiskati sonce. Mi smo ga našli na Vršiču.

Verjetno se marsikdo (še posebej Edo) sprašuje, kaj pa naj tam počnem z dvema (prva dve leti in drugi še ne dva meseca star) otrokoma?

Težko odgovorim, ker je toliko za počet. Gajo smo že tako navadili na potepanja, da zjutraj vedno vpraša, kam gremo pa danes. No, pa tudi Nejca kar zgodaj uvajamo v iskanju sonca, hribov, morja, skratka lepega.

In bilo je fantastično lepo in toplo, jesen pa taka, kot je lahko le v gorah, barvita, kontrastna.

Da se danes lahko zapeljemo do najvišjega cestnega prelaza v SLO, se moramo zahvaliti dvem stvarem. Geologiji in ruskim vojnim ujetnikom.

Čez Vršič poteka močan prelom, v podlagi pa je dolomit. Ta kombinacija je povzročila, da je erozija hitreje odnesla debelo skladovnico apnenčevih kamnin, ki jih danes na Vršiču nič več ne vidimo (ker so odnešene), vidimo pa jih levo in desno (Mojstrovke, Prisojnik).

O razmerah ob gradnji ceste pa je odveč pristaviti še kakšno ohrabrujočo besedo. Mogoče je vredno le omeniti, da si politiki in pomembneži vsako leto vzamejo čas, da se pridejo pokazat k Ruski kapelici in izkažejo spoštovanje do delavcev ceste (to je pretveza, v resnici jim je važen odnos do Rusije), ne vzamejo pa si časa, da bi npr. skočili v Trento in reševali trenutne probleme prebivalcev. Ko jih ne bo več, bo pa čas za obisk Trente in kakšen govor.

Obstaja še ena skromna značilnost Vršiča, nikjer ni na tako majhnem prostoru skoncentriranih toliko planinskih postojank. Zanimivo bi bilo malo pobrskati po zgodovini nastajanja.

Planina Klek in Debela peč

V torek smo imeli zaposleni v zavodu narodnega parka ekskurzijo. Je že tako, da je potrebno dobro poznati področje svojega dela in svojo “pisarno”, ki je v našem primeru ogromna, površinsko gledano. Je tudi tako, da nekdo, ki je polno zaposlen npr. v Posoškem delu parka, ne pozna celotnega terena na Gorenjski strani in obratno.

Jutro na Planini Klek je bilo hladno, a pogled na to odmaknjeno kulturno krajino, ki se zliva z macesnovimi gaji, je več kot topel.

Več kot ponosen sem na svoje sodelavce, toliko različnih profilov, toliko različnih znanj, izkušenj, spretnosti, modrosti na enem kupu. Čeprav je večkrat v javnosti slišati kritike na račun delovanja zavoda, me te kritike ne ganejo, saj predobro vem, da se vsi trudijo za cilje narodnega parka. Velikokrat je to težko, ker nas del ljudi vidi kot zaviralce razvoja, drugi del pa kot tiste, ki bi morali biti še strožji, kar se tiče posegov, dejavnosti, itd.

Pogosto poslušam komentarje znancev, ki kažejo na to, kako slabo je poznavanje parka v širši javnosti. Nekateri so prepričani, da se v parku nič ne sme graditi, drugi “vedo”, da se vse gradi na črno, tretji mislijo, da je Bled v parku, četrti so ogorčeni, če nekdo poseka drevje v gospodarskem gozdu, in tako dalje. Lasje mi gredo pokonci, ko razni “znalci”, lokalni politiki in vsevedneži radi primerjajo naš park s tujimi, ki jih vse po vrsti poznajo. Kaj vse se tam sme in kako imajo vse lepo, urejeno in pošlihtano. Da znajo s turizmom, kmetijstvom, gozdarstvom, da imajo znotraj meja polno smučišč, da ni nobenih odpadkov, itd. Resnica je drugačna. Ker veliko hodimo po drugih parkih in smo v stikih z ljudmi, ki tam delajo, vemo, da imajo povsod podobne probleme. Tam, kjer je problemov manj, pomeni predvsem to, da so meje parka potisnili zelo visoko v hribe, kjer ni interesov, doline in nižinske predele pa so prepustili razvoju, takšnemu ali drugačnemu. Temu se reče rezervatno varstvo, kjer ljudje v teh območij ne prebivajo in ne izvajajo dejavnosti. Naš park je specifičen, veliko je v njem naselij, kulturne krajine, dejavnosti, interesov. Zato je upravljanje z njim težka naloga. Primerjave z drugimi parki so sicer smiselne zato, da dobre stvari lahko uporabimo tudi tukaj, vendar primerjave na osnovi “rekla – kazala” so neokusne, a prevladujejo v javnosti, saj so tipa “Slovenske novice”.

Pot na Debelo peč je za sladokusce, za ljubitelje miru, macesnovih gajev in razgledov.

Skalni stebri nad Krmo in Triglav

Planina Zajavornik

Krma in Zgornja Radovna

Triglavsko pogorje

Planina Lipanca

Ni skrbi, da ne bi Triglavski narodni park še dolgo veljal za enega najlepših območij narave in kulturne krajine v Evropi in svetu, tako nam povedo tudi vsi tisti tuji partnerji, ki so naš park obiskali in ravno tako delajo v narodnih parkih po svetu. Ob vračanju v dolino sem ujel pogovor dveh primorskih sodelavcev z dolgoletnim stažem in z očmi, ki so videle številne druge parke, a le redko lahko okusita Gorenjski del našega parka: “Saj smo bili v Švici, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Angliji, …, ampak tako lepo kot je tukaj pri nas, ni nikjer.”