23
2010Poleti je v planinah lepo. Krave, ovce, koze, konji, včasih pujsi se pasejo na prostem in s pašo ustvarjajo kulturno krajino.
Če odmisliš manjše lepotne napake, so planine pod Košuto raj za doživljanje bistva alpskih planin.
Tokrat nekaj besed o naših skupnih prijateljih, prezljovih mohorčičih. Ta simpatična družina so stalna družba na naših potepanjih. Če se na tem mestu vsaka družina vpraša, koliko ima res pravih skupnih družinskih prijateljev, boste dejali, da to je pa težko vprašanje. Ker npr. tebe moti prijateljeva žena, mojo ženo moti od moje prijateljice mož, od prijatelja ženo moti moja žena, mene moti od ženine prijateljice mož, kakšen par nama obema sploh ne diši, in tako v nedogled.
Mohor in Katja pa nama z Bojano tako rekoč “ležita”. Štekamo se brez kakšnih odvečnih besed. Enostavno uživamo v skupnem druženju in to je to.
Punci žvečita en čigumi, midva drugega, onidve od štarta do konca (od avta do avta) brez prestanka, midva z Mohorjem na vsakih 15 minut par stavkov. Ampak tisti so pa zato toliko bolj pomembni in v bistvu vedno rešujeva svet. O tem ni nikakršnega dvoma!
In ni vrag, tam kjer se starši razumejo, tudi otroci ne zaostajajo. Mogoče o tem kdaj drugič, mogoče čez nekaj let.
Če bi nas opazoval kakšen nevoščljivec, bi kaj hitro ugotovil, kaj nam je pri našem skupnem pohajanju glavni cilj. To je seveda malica. In kot pravi Mohor, za sladico se vedno najde prostor.
Še en lep dan smo torej preživeli v prijetni druščini in že planiramo nove izlete, če se ne motim se dobimo kmalu v Logarski dolini. In če se tudi to ne motim, se Mohor boji ostati z nami čez noč, ker sluti, da bo izgubil partijo taroka. Kot vedno 🙂
03
2010Z Uskovnice si v slabi uri na prostrani planini Konjščica, kjer smo se to nedeljo potepali tudi mi. Kratek izlet pod vznožje bohinjskih hribov je prijetna popestritev tudi za Gajo, saj v planinah uživa, da je kar veselje.
Največja atrakcija pa so seveda krave, njihovo prežvekovanje, zvončkljanje kravjih zvoncev in mukanje.
Kar ne morem verjeti, da se z Gajo zdaj že sprehajamo po planinah, vse gre tako hitro, da se bojim, da bo kmalu prišel čas, ko bom moral sopihati za njo v kakšen strm breg.
02
2010Kdor v hribih išče še kanček več od zadovoljitve ob osvojitvi vrhov, potem bo opisana tura potešila marsikaterega radovedneža. Že sam začetek poti lahko popestrimo z obiskom planine Kuhinja, Kašine in Leskovce. Kravji zvonci, neskončni pašniki in razgledi na Padsko nižino prek Kolovrata in Matajurja nam polepšajo vzpon v krnico pod Rdečim robom.
Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza.
Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja.
Za tiste, ki vas zanima zgodovina, vam preteklost Rdečega roba ponuja obilo razmišljanja in dejstev. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Ponekod lahko pod apnencem naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali.
Rdeča barva je sicer posledica mineralne sestave apnenca, pa vendar nas rdeča barva spomni tudi na dogodke na Rdečem robu, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno, ko je v največji gorski bitki tod padlo cca. 80 slovenskih vojakov, potem ko so jih sovražne sile stisnile v obroč. Žalostna zgodba Krnskega grebena se je torej ponovila tudi v drugi svetovni vojni, kot da peklenski dogodki prve svetovne vojne niso bili zadostno opozorilo.
S tega žalostnega kraja nas pot vodi proti jezeru v Lužnici, ki kot kaplja visi nad strmimi južnimi pobočji Krnskega masiva. Trenutni vodostaj je tako skromen, da je jezero izgubilo svojo prvotno kapljičasto obliko, vseeno je njegova lega resnično fantastična.
Podobno kot Dvojno jezero v Dolini sedmerih jezer, tudi jezero v Lužnici ni bogve kakšnega dobrega zdravja. Nitaste zelene alge so napolnile jezero in povzročile nastanek debelega mulja, ki povzroča razmere brez kisika. Prosojnost jezera je zato le dober meter, v okolici pa zaudarja po gnitju alg.
Čeprav so vsi ostanki prve svetovne vojne obravnavani kot kulturna dediščina, ki se ne sme odstranjevati, pa bi bilo vseeno smiselno nekatere ostaline nujno “pospraviti”. Primer je ostanek mine na obali jezera, ki je res nima smisla varovati.
Od jezera v Lužnici se pot zložno vzpenja po dolini Lužnice in se na koncu vzpne na Batogniško sedlo.
Še pred vzponom na sedlo se splača zaviti nekaj metrov s poti in si ogledati pokopališče megalodontidnih školjk. Te so živele v lagunah pred več kot 200 milijoni let. Tod so se ohranile v prav posebni obliki.
Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo.
Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Apnenec s školjkami je bil namreč že v geološki zgodovini enkrat dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.
Za konec se pri sprehodu po vršnem platoju nesrečne Batognice še enkrat več spomnimo na grozote prve svetovne vojne. Vrh Batognice je zaradi hude eksplozije danes nekaj metrov nižji. V “luft” je vrglo tako velike skalne bloke, da ti zastane dih. Čez Batognico je namreč potekala frontna linija in pod vrhovom so bili speljani tako italijanski kot avstrijski rovi, včasih tako blizu, da so se lahko vojaki med seboj slišali. Linija se dolgo časa ni nikamor premaknila, zato so italijanski vojaki pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vse razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje.
Z Batognice ni več daleč do vrha Krna, ki se ga splača osvojiti zaradi razgledov. Spust nazaj na Krnske planine ne sodi v kategorijo lepih sestopov, saj si navkljub občutku, ki ti ga daje odprt pogled na planine, še presneto daleč od zasluženega počitka.



























