17
2013Več let sem si želel obiskati vrh z imenom Sveta Trojica, ki leži nad Pivko. V času, ko so podzemne vode polne in se kraška polja spremenijo v jezera. Danes sem željo izpolnil, žal pa nam zaradi kratkega dneva ni uspelo raziskati presihajočih jezer. Bo pa ta del počakal na ponovni obisk.
Danes ni bil moj najboljši fotografski dan. Enostavno nisem imel idej, pa tudi časa ne. Preveč sem bil pod vtisom te pokrajine, ki mi je res pri srcu.
Skozi idiličen gozd poteka blag pristop na razgleden vrh. Primerna pot za vsako družino. Tu pa tam kakšno zelenje med monotonimi sivimi in rjavimi barvami, tu pa tam kakšen fosil, tu pa tam kakšna goba, kakšen gozdni sadež (predvsem šipek, ki smo ga nabrali za zimske radosti).
Tik pod vrhom pot zavije na obsežen travnik, na vrhu katerega kraljuje cerkvica. Idila.
Vrh je visok čez 1100m in neverjetno razgleden, toda danes razgledov zaradi vlažnega ozračja ni bilo veliko.
V daljavi so se lesketala presihajoča jezera.
Kratki dnevi so edina napaka sončnih poznojesenskih izletov, saj je vsega skupaj konec že ob štirih.
Naslednji obisk pa bo precej več časa namenjen fenomenu številnih presihajočih jezer tod okoli. Tole spodaj je Plavško jezero. Več info pa: http://pivskajezera.si/
04
2013Tokrat si bom sposodil besede človeka, ki ga kljub bežnemu poznanju zelooooo spoštujem. Simon Grižon (Športno društvo jekleno telo) je pred dnevi zapisal:
Na svetu toliko vsega, informacij, idej, dojemanja, polno verskih šol, prepričanj, ideologij, konceptov, ljudje pa brezglavo hitimo iz enega ovinka v drugega. Glave bi morali praznit, namesto izobraževati z neumnostmi. Polno neuporabnega znanja, podrtih dreves ter kupi starih knjig, ki krožijo okoli resnice, a daleč od tega. Projekt prazna glava, polno srce 🙂
Ta stavek mi zdaj vsak dan odmeva v moji prepolni buči. Okrog praznikov smo zato šli glave praznit z našo mini hiško na vzhod (Šempeter pri Celju, Šmartinsko jezero, Dobrna, Podčetrtek, Olimje, Kozjansko). Brez načrtov, brez vnaprejšnjih priprav, brez pričakovanj. Le družina na potepu, družina v družbi narave, prijateljev, prijaznih ljudi in krajev. Spanje ob 20.00, vstajanje ob 6.00, čez dan pa spoznavanje narave, sebe, soljudi. Hitro je minilo, a spomini so večni.
Posneto s Sigmo 35mm f1.4 in Canonom 85mm f1.8
26
2013Kakšen zadušonafilatinsrcenapolnit dan v hribih! Začelo se ni obetavno, saj smo avto usmerili v najbolj meglen del Slovenije, če odštejem Severno Primorsko. Toda kdaj pa kdaj se zgodi, da megla postane tvoj zaveznik, sploh če imaš pri sebi fotoaparat. Meglice, ki so se podile čez Malo planino so bile dih jemajoče. Otroka sta danes uživala na polno, midva pa sva si izbojevala povratek čez panoramsko cesto pod Olševo. Letos namreč po štirih letih prvič nismo dopustovali v Logarski, zato sva že močno pogrešala tisti zrak, razglede, kmetije, gore, travnike in gozdove. Kaj bi dal zdajle za 14 dnevno potepanje po naši prelepi Sloveniji.




































