Aktivnosti

Nekoč in danes

Včeraj sem se spet dokopal do posnetkov s turne smučarije mojega starega očeta. Fotografije so iz 30-ih let prejšnjega stoletja in imajo kaj povedati.

stare_fotografije-4-large

Oprema? Smuči, palice in hmmmmm…, to je to.

Kaj pa danes? Nekaj o današnji “obvezni” opremi na Edijevem blogu, zanimiv je tudi članek Jureta v GEI.

stare_fotografije-3-large

Razvoj turno smučarske opreme je bliskovit. Danes se obremenjujemo s tem, kakšen lok bodo imele smuči, kolk so trde, a so nabrušene, speglane, katero žolno imaš, kakšne obročke na palcah, kateri tip pancarjev, katero znamko vezi, itd. Če bi vprašal naše prednike, bi verjetno dejali, da smo mal bolni in da to sloh ni turna smuka. No ja, tudi mi znamo kdaj pa kdaj postati, se zazreti v kakšen prelep vrh, v dolino ali pa preprosto uživati v zavojih z nenabrušenimi in nespeglanimi smučkami.

Vremščica

Po dolgih dnevih v pusti sivini, sva si zaželela sonca in bolj blagih naklonov. Ko sem doma na zemljevidu Slovenije preučeval možnosti za izlet, se mi je pogled ustavil na Vremščici. Takoj sem vedel, da bo to najin cilj. Primorska me je zvabila kot že nič kolikokrat ob pustih, meglenih zimskih dnevih, ko zjutraj na Gorenjskem zmrzuješ pri minus 5 stopinj Celzija, na Črnem kalu pa plezaš v kratkih rokavih. Plezanje je tokrat odpadlo, obisk Vremščice pa je  zapolnil nujo po dozi sonca in razgledov.

vremscica-2-large

Na poti na Primorsko na cesti srečava Urško in Dejana in že pijemo sadne sokove ter čvekamo o naših načrtih. Dejan in Urška nama priznata, da sta si tudi zaželela sonca, saj se zadnje mesece zadržujeta v sobi za računalnikom, kjer ustvarjata muziko, in to kakšno. Skrivata se pod imenom Sonic Mystery in pravkar sta izdala svoj drugi album, ki ga najdete tule.

Vremscica-3 (Large)

Vremščico napadeva iz Senožeč, nekoč obvezna postaja na poti na morje, danes pa prazna in tiha notranje-primorska vasica. Skozi vas prideva na kolovoz, ki naju v blagem naklonu pripelje v čudovit bukov gozd.

vremscica-8-large

Že kmalu hodiva povsem po zasneženi pokrajini. Pot je zložna in ponuja obilo užitkov v razgledih in razgibanosti. Tudi bojazni za kakšno pretirano gužvo na teh koncih ni.

vremscica-13-large
Južna pobočja grebena Vremščice so gola, porasla s travniki, ki so menda pomladi polni narcis in perunike.

vremscica-34-large

Na vrhu si lahko privoščič razlede na vse strani: Julijci, Nanos, Snežnik, Javorniki, Slavnik, Učka, Slovensko primorje.

vremscica-48-large

Na koncu naj samo še omenim, da sva imela tokrat s seboj objektiv, ki se je potikal že marsikje (bivša last Olkija) in sva nad njim navdušena. Letos zato pričakujte malce širše poglede s tegale bloga.

vremscica-49-large

Potres v glavi

Viš

Ne vem zakaj se mora človeku najprej nekaj zgodit, da začne razmišljat s svojo glavo in poslušat samega sebe. Posebej se to odraža v skupinah. Tisti, ki razmišlja s svojo glavo, je največkrat za skupino problematičen in ga ob naslednji priložnosti skupina ne želi več medse (težak tip, neprilagodljiv, jamrač), zato se svojeglavec raje ugrizne v jezik in sledi skupini. “Skupinski sindrom” je prisoten tudi oz. predvsem na planinskih, gorniških, turnih, alpinističnih turah. Velikokrat, kljub nevarnim razmeram prevlada duh “ma sej bo šlo”. Četudi se vmes najde kakšen, ki predlaga, da bi se zaradi razmer tura prekinila, ga ostali potolažijo, da sploh ni tako nevarno, da je to samo slab občutek, itd.

Luka in Matija kujeta načrte

Seveda se zadeva drastično spremeni, če izjavo o prekinitvi ture poda kredibilna (najbolj izkušena, najbolj spoštovana) oseba oz. vodja ture. V kolikor zataji tudi ta, potem je ob res nevarnih razmerah nesreča hitro za ovinkom. Najbolj problematične (v primeru slabih, kritičnih razmer) pa so tiste skupine, kjer pravega vodje ni oz. so si vsi približno enakovredni ali pa se med seboj slabo poznajo. Ob veliki želji po osvojitvi cilja, vrha, itd. se taka skupina le po naključju odloči za umik s cone tveganja. Gre za poseben psihološki moment, kjer vsi člani skupine kljub na videz nevarnim razmeram in lastni intuiciji “lažejo” sami sebi in slepo zaupajo naravi, da jih bo pustila pri miru. Največkrat gre vse po maslu, včasih pa žal ne.

Vrhovi nad Žabniško krnico

Sledijo obtoževanja, analize, iskanje odgovornosti. Za občutljive osebe, ki preložijo vse breme odgovornosti nase, je obdobje po nesreči lahko bolj stresno kot sama nesreča. Ta bremena se pojavijo seveda takrat, ko se komu res kaj hudega zgodi. V primeru srečnega razpleta naravne nesreče pa je takšen dogodek priložnost za analizo obnašanja udeležencev pred nesrečo in priložnost za pravilno odločanje v prihodnosti. Verjetno se boste vsi strinjali, da so taki dogodki več vredni (v prispodobi) kot 10 vaj skupaj.

Divja koza

Še eno spoznanje se mi pri problematiki varnosti v gorah zdi zelo zanimivo, in sicer nas je veliko precej pametnih o drugih, kako bi morali to in ono, kaj bi morali v primeru tega in onega, naslednji dan pa se nam zgodi nesreča, nas po možnosti doleti povsem nepripravljene in potem je samo sreča, da imamo o tem kaj za povedat. In jaz mam za povedat to, da v primeru naravnih nesreč nikoli nisi dovolj pripravljen ali izkušen.

Tule je posnetek bratranca Bineta, ki je predvsem zaradi svoje prisebnosti in znanja smučanja ušel plazu: http://www.vimeo.com/736043