17
2008Tibetanska zgodba je žalostna. Te verne, vesele in preproste ljudi je že 50. let nazaj trdo prijela roka kitajskega komunizma. “Odrešitelji” so kruto posegli v njihova življenja in začeli izvajati kulturni genocid. Težko je verjeti, da imajo tibetanci izven administrativnih meja province Tibet veliko več pravic in svobode kot tibetanci, ki so ostali v svoji domovini. Pravzaprav so na strehi sveta drugo razredni državljani.
Bojana mi je večkrat govorila o dogodkih na enem največjih tibetanskih festivalov, kjer so kitajske varnostne službe v prve vrste spuščale le kitajske eminentneže in debele ameriške turiste z velikimi fotoaparati. Tibetance, katerim je festival namenjen, pa so odrivali v zadnje vrste, jih mlatili s pendreki, itd. Okrutnejša je zgodba iz istega kraja, kjer so kitajske oblasti na odprtem kamionu pred Bojaninimi začudenimi in prestrašenimi očmi peljali tibetanskega meniha na javno usmrtitev. Medtem, ko so ga v počasni vožnji peljali skozi vas, so bile v njegovo glavo uperjene puške. Vendar tudi to ni zlomilo poduhovljenega meniha. Bojana pravi, da se je smejal, njegov obraz je bil veder, v trenutku, ko sta si izmenjala pogled, pa ji je na presenečenje celo pomižiknil.
Včeraj je predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja izjavil, da MOK ni organizacija, ki se ukvarja s človekovimi pravicami in ni politična organizacija, MOK je organizacija, ki skrbi za to, da so olimpijske igre odlično organizirane. Kako političen govor in kakšno metanje peska v oči. Tukaj sploh ni vprašanje ali bodo olimpijske igre v Pekingu ali ne, tu gre za vprašanje ali bodo tibetanci preživeli ali ne. Vsi bi morali obsoditi genocid in se izogibati uporabi olimpijskih iger kot sredstvu za opredeljevanje za ali proti.
Žalostno za tako razvite zahodne države. Razviti samo materialno, duhovno pa daleč za tibetanci!
19
2008Odkar sem se zaljubil v turno smuko, sem sanjal o zasneženi Komni. Toda vedno se je našel kakšen beden izgovor, da ni bilo potrebno za več dni v zasneženo pokrajino. In ker rad po dolgem, napornem vzponu tudi čimveč smučam, sem obisk Komne, kjer se več hodi kot smuča, prestavljal v nedogled.
Zadnji vikend pa nama je z Bojano končno uspelo zbrati še nekaj prijateljev in snežena pravljica se je začela. Že pri avtu smo stopili na smuči in v dveh urah počasne hoje prisopihali do koče pod Planinskim domom. Razočaran sem ugotovil, da sem pod roko dobil napačne ključe, zato smo morali bazo prestaviti v planinski dom. Malo idile smo sicer izgubili, popoldne pa smo jo že našli na pobočjih desno od Bogatinovega sedla. Pot do sedla smo si dodatno popestrili s prehodi preko kotlin, vrtač, mrazišč, hrbtov in kop reliefno pestro oblikovne Komne nad planino Na kraju.
Čar turne smuke je seveda tudi druženje z ljudmi, ki jih veseli gibanje v naravi. V takem vzdušju je smeha in dobro volje na tone, tako da si lahko predstavljate, kako nor je bil večer, jutro pa nekoliko manj. Težke glave je zbistril čudovit sončen dan. Ker v soboto nismo bili deležni smuke po pršiču, smo to nadomestili v nedeljo. Prek planine Govnjač smo se dvignili pod obronke Tolminskega Kuka in Podrte gore. Navzdol smo vriskali po globokem pršiču in se zahvaljevali “bogu” za nore razmere, vreme in družbo.
Turna smuka je nekaj najlepšega, kar se človeku lahko ponudi v naravi. Ne znam povedati dovolj dobro, kako butasto se mi zdi smučati po smučiščih. No, smučati po kakšni široki smučarski progi zna biti užitek, toda vožnja s sedežnicami, gostišča, plaže, umetni sneg, “gužva”, vse to pa se mi zdi še ena človeška neumnost. V naravi ali na smučišču, vsak lahko izbira, jaz sem izbral turno smuko in prijatelje z dušo.
Vrh Škrli (levo), Mahavček (v sredini) in Bogatin (desno)

Zimska Komna
Nekaj uživaških zavojev pod sedlom

15
2008Ob kopnih sezonah se z avtom pripelješ z Ribčevega Laza precej visoko, nato pa slediš udobni stezi čez začetni strmejši del gozda, ki se kmalu prevesi v zložno dolino posuto z bukvami. Brez naprezanja si kmalu na planini Suha, ki je le bled spomin na živahno planino, kjer so nekoč stali kamniti stanovi, v poletju pa ni manjkalo pastirjev in krav. Obsežno planino obhodiš po desni, preden pa te pot zapelje popolno v desno, pa jo prečiš v levo in se zaženeš v strm breg. Na vrhu te zopet čaka prijetna izravnava, kjer je bilo nekoč manjše jezerce. Od tu ni več daleč do vrha. Počasi se v diagonalni smeri prebijaš do skritega vrha na levi, kjer te v zadnjih metrih čaka razgleden kamnit grebenček, ki pa je povsem lahek.
Tako kot celotni greben Spodnjih Bohinjskih gora, je tudi Rodica izredno razgledna. Najbolj uživam ob pogledih na primorske hribe in na barvite prehode med gozdom, ruševjem in skalnatimi vrhovi.


























