06
2007Rad potujem. Kamorkoli in kadarkoli, v lastni režiji. Z vlakom, avtobusom, avtom, kolesom, peš. Spoznavam nove kraje, nove ljudi, drugačno naravo, različne kulture, navade, dediščino, glasbo, kulinariko, jezike, vrednote, … Gledam, poslušam, vdihavam, okušam. Sprejemam z vsemi čutili in se učim. Rad imam širjave, rad imam topla domača okolja. Občudujem lepoto gora, tišino puščav, globino kanjonov, vonj travnikov, šum valov, zelenje gozdov in modrino neba. Hrepenim po odkritih nasmehih preprostih ljudi, zgubanih obrazih dobrosrčnih starcev, pisanih oblekah pogumnih ljudstev, topli besedi prijaznih domačinov. Toliko zgodb, toliko veselja, toliko žalosti, toliko upanja.
Potovanja so moja najboljša, predvsem pa najbolj učinkovita šola. Dala so mi oči, ki vidijo, dušo, ki sprejema in daje. Predvsem pa so mi dala širino in globino duha. Poleg dobrih, pa potovanja prinašajo tudi slabe stvari. S potovanji speminjamo svet, večkrat na slabše kot na boljše. In ko mislim, da si bom na potovanjih odgovoril na vprašnja, se ponavadi zgodi, da se mi namesto odgovorov pojavi nešteto novih vprašanj. Včasih mi hoče glavo od vseh novih spoznanj, izkušenj, zgodb, grozot in lepote kar raznesti.
Toda svet je prelep, da bi ostajal doma ter prečudovit, da bi zatiskal oči.
03
2007O Triglavu je bilo napisano nešteto zgodb, fotografiran je bil iz vseh mogočih strani, na njem je bilo nebroj planincev, alpinisti so izrisali čez sto navideznih linij v severni steni, smučarji so prevozili vse smučljive grape, padalci so skočili s Sfinge in še bi lahko našteval. Triglav je slovenski simbol v pravem pomenu besede. Najvišja gora in predvsem ena najbolj prepoznavnih skalnih gmot z vseh strani.
Pogled z južne in vzhodne strani na Triglav je najbolj značilen za Gorenjski, Notranjski in Primorski konec Slovenije. Od tu imamo občutek, da Triglav iztopa oz. štrli nad ostalimi vrhovi Julijcev. Ta fenomen je seveda povezan z njegovo višino, ki pa je pogojena s kamninsko sestavo Triglava. Tu pa se zanimiva zgodba o Triglavu začne. Triglavsko gmoto nad njegovo severno steno in Triglavskimi podi sestavljajo namreč starejše kamnine (cordevolski apnenec) od tistih v severni steni (dachsteinski apnenec). Ob nastanku so bile kamnine v normalnem oz. pravilnem zaporedju (se pravi mlajše nad starejšimi), zaradi premikanja kontinentalnih plošč (Afriška plošča se je namreč “zaletela v Evroazijsko”), pa je prišlo do narivanja velikih blokov kamnin. Tako se je cordevolski apnenec narinil iz juga proti severu na mlajše plastovite dachsteinske apnence. Zaradi svoje masivne strukture je cordevolski apnenec nekoliko bolj odporen proti mehanskemu in kemičnemu preperevanju, zato se je vrh Triglava precej počasneje zniževal kot nekateri ostali vrhovi Julijskih Alp. Narivni strukturi Triglava pripadajo še Rjavina, Kanjavec, Mišelj Vrh, Debeli vrh, Ogradi, Vogli, Slatna, Kreda, Zelnarice in Tičarica. Pojav narivanja in različno plastnatih kamnin je ustvarilo tipično reliefno zgradbo Julijskih alp, in sicer položnejša narivna pobočja in strme stene na robu narivov.
Prav zaradi naštetih dejstev danes planinci na Triglav večinoma dostopajo iz položnejše južne, jugovzhodne in zahodne strani, gorniki in alpinisti pa uporabljajo strme poti in smeri severnega dela pogorja.
Nekaj utrinkov s prekrasne Golice:
29
2007Obisk Velikega Draškega vrha ali po bohinjsko kar Miheličevega vrha (po znani gorniški in alpinistični družini Mihelič) priporočam v pozni jeseni, ko so razgledi na osrčje Julijskih Alp najlepši, ko porumenijo najvišje ležeči macesni in ko v gorah lahko občutiš brezčasnost. Svoj čar pa ima obisk tega bohinjskega lepotca tudi poleti, ko te na poti pozdravljajo kravji zvonci in se na planini Konjščica lahko okrepčaš s skuto ali sirom. Če se v tebi skriva tudi turnosmučarska strast, ne pozabi obiskati te konce v beli preobleki. Takrat ti bo duša pela kot le malokdaj.
Običajna pot vodi s planine Uskovnica prek planine Konjščica do zatrepne doline Jezerce, kjer strmo zagrizeš v breg proti Studorskem prevalu, od tam pa se naglo vzpneš po zahodnem robu Draške piramide na razgledni vrh. Sam predlagam, da se na Jezercih obrneš na desno in se dvigneš do Srenjskega prevala med Viševnikom in Malim Draškim vrhom, potem pa ujameš prečno panoramsko pot pod Malim Draškim vrhom, ki sodi med lepotice v naših Alpah. Skoraj z rokami v žepu boš “španciral” in si ogledoval vrhove in planote na zahodu. A ne za dolgo. Ko obideš gmoto Malega Draškega vrha, se na desni razbohoti Triglav v svoji južni podobi, Veliki Draški vrh pa se pokaže še v svoji severni – alpinistični obleki, ki se prepadno dviga nad dolino Krme. S pojočo dušo se boš spustil na preval med Velikim in Malim Draškim vrhom. Od tam boš uzrl ledeniško Krmo in se po visokogorskem kraškem labirintu dvignil na “piramido”. Na vrhu boš dobil občutek, da bi ti malo daljši korak omogočil stopiti še na vrh Triglava, pogled v prepadno globino pa te prebudi iz sveta domišljije. Pozimi bi se tukaj najlepši del ture začel, v kopnem pa si najlepše že opravil. In vedi prijatelj, ko boš enkrat stopil na vrh Fužinarske piramide, se boš sem zagotovo spet vrnil. Se vidimo!


















