31
2007“Hello mister, how are you. Where do you come from? Slovenia? O, I know Slovenia. Poor country like Morocco. Same as here. I give you good price for taxi. Where do you want to go? Dades valley, Todra? No? You want to go to the market? Why? Ok, no problem. 10 dirhams, just for you, best price.”
Tipičen začetek pogajanj za ceno taxi-ja na ulici majhnega maroškega mesta na vznožju Atlasa se je končal s plačilom 4 dirham na osebo. V sedemsedežni odsluženi francoski peugeot se nas je natlačila pisana druščina in odpeljali smo se proti mestni tržnici na plato mesta, ki leži ob slikoviti reki Dades. Tržnice tretjega sveta naju privlačijo veliko bolj kot sakralni objekti, visoke stavbe ali muzeji. Tržnice so napram naštetim objektom neprimerno bolj barvite, polne življenja, čustev, dišav, navdiha, motivov, ljudi in predmetov. Na enem mestu spoznaš poljedeljstvo, obrtništvo, rokodelstvo, industrijo, gospodarstvo, ekonomijo, rasno razslojenost, pestrost, narečnost kraja in ljudi. Informacije “in situ”. Priporočam!
22
2007Moj stari oče je turno smučal že mnogo let pred mojim rojstvom. Pa nisem ravno rosno mlad. In ko sem zadnjič po naključju (hvala Jure) naletel na fotografski zapis turnega smučanja človeka svojih korenin izpred več kot 50-ih let, mi je postalo toplo pri srcu. Začutil sem ponos in spoštovanje do pokojnega starega očeta in bil obenem vesel, da lahko nadaljujem tisto, kar je on že toliko let nazaj počel z največjim navdušenjem. Pri prebiranju njegovih zapiskov hoje po slovenskih gorah spoznaš kako drugačni časi so to bili. Čeprav teh časov nisem doživel, sem začutil nostalgijo. Močno se je spremenila tudi oprema za turno smučanje, mogoče je dandanes v hribih manj snega, veliko več ljudi, več hrupa, toda nekaj ostaja isto – doživetje gibanja v naravi. To upam, da bo ostalo za ‘zmeri’!!






20
2007“Pr’sežem, da ti nisi normal’n. Kuko s lohka Coca Colo na vrh pr’nesu. Dobr, da nimaš še kofeta s sabo” se čudim Ediju na vrhu Triglava. “Dej ti Šrauf, ti pa sam tih bod. Tale Coca Cola ti bo zdele živlene rešila. Kofe bom pa itak na Kredarc spil” reče Edo in mi ponudi pijačo. Coca Cola je stekla po suhem grlu kot še nikoli.
Poleg Edija se mi je tokrat prvič na turni smuki pridružil sodelavec Franci. Njegova kilometrina v hribih je spoštovanja vredna, toda tudi zanj je bil to prvi vzpon na smučeh na Kredarico iz Krme. Štartali smo že pred šesto uro in odlične razmere za hojo so nam omogočile hiter vzpon. Kako pomembno je imeti dobre pse pod smučmi sem dojel v senčnem delu vzpona skozi Krmo, ko sem večkrat poletel v ribo. Šele ko je sonce ogrelo smučino, so psi začeli prijemati in hitro sem se vzpel čez Kalvarijo do Kredarice. Edo in Franci nista bila prepričana v hojo s smučmi, zato sta smuči obesila na nahrbtnik, kar pa se je izkazalo za napačno potezo. Z muko sta prišla do naše najvišje ležeče gorske koče. Z Edijem se nisem spuščal v debate o tem, kakšne so razmere in ali bi mogoče poskusila na vrh, temveč sem mu skoraj ukazal: “Tale sendvič pojem, pol pa greva!”
Razmere proti vrhu so bile odlične, celo pot je bila lepo narejena gaz, jeklenice so bile povečini zunaj in v eni uri sva osvojila vrh.
Prav nič se nisem veselil smučanja s Kredarice, ker sem pri vzponu ocenil, da bo vse skupaj prava muka. Toda kljub ojuženemu snegu smo lahko uživali v vijuganju desno od Kalvarije, čez Kurico in v prečnici pod Draškimi vrhovi. Brez posebnega truda smo pridrsali še čez zadnje travnike do avta in si zaželeli čim več takšnih dni. Aleluja!
















