Turna smuka

Velo polje, 2. dan

Jutro na Velem polju. Pogledaš skozi okno, še enkrat preveriš, če prav vidiš in potem uživaš v prebujanju jutra.

Škednjevec

Stogovi

Triglav in Mišelj vrh

Triglav

Naši obrati so bili skrajno počasni, zato smo s hojo pričeli šele nekaj pred deveto, ko je snegu že postalo vroče.

Velska dolina je dolga, še posebej v tropski vročini, ki smo ji bili priča tisti dan.

A bil je res kičast dan, pogled proti Hribarcam pa uuuuufffff.

Vrh Kanjavca bo na moj obisk moral še malo počakati, vročina me je zdelala tako močno, da sem popolnoma dehidiral. Obrnil sem na sedlu, ne daleč od vrha.

Smučarski tereni so tod neverjetni, saj lahko zavijaš kjerkoli po svoji volji in znanju, nižje po Velski dolini pa je naklon ravno pravšen, da se lagodno pripelješ do planine.

Triglav z zahoda

“Najlepši” del ture te čaka na povratku, ko pogledaš proti Bohinjskim vratcem nad Vodnikovim domom in potihem upaš, da ti pa ja ne bo treba še v tisti klanec. Iz sanj se zbudiš nekje na polovici vzpona, ko spoznaš, da sedlo res ni več daleč.

Tako, bil je lep konec tedna, lep zaključek turnosmučarske sezone, z eno majhno napako. Fizična priprava na taki turi namreč ne sme biti ovira, ampak prednost. Naslednjič ne bom ponovil te napake.

Velo polje, 1. dan

Zadnji vikend je končno naš službeni ferajn uspel izvesti dvodnevno turnosmučarsko turo. Žal se sam spet nisem uspel izmuzniti iz vseh obveznosti in sem dopoldne v Bohinju še predaval nadobudnim interpretatorjem. Tako sem šele ob dvanajstih štartal s Krme, kjer je dobesedno vse teklo od vročine.

Otovorjen s skorajda vso fotografsko opremo (le kaj zavraga sem mislil???) sem le stežka pridobival na višini.

Pogled nazaj v dolino je popolnoma pomladanski, navzgor se zima še drži. V zatrepu doline zavijem proti Bohinjskim vratcem.

Skozi lep macesnov gozd se spretno izognem ogromnim plazovinam izpod Draških vrhov.

Vročina na vzponu me skorajda popolnoma izčrpa, zato z zadnjimi močmi prilezem na sedlo.

S sedla se odprejo pogledi na Velsko dolino in vrhove nad njo. Se je splačalo malo potruditi.

Smuke se niti ne bom spominjal, to namreč ni bila smuka v pravem pomenu besede, bolj plavanje in borba za preživetje.

Tole sicer ni bilo naše prenočišče, saj smo si privoščili Kardeljevo rezidenco, vseeno pa je ambient identičen, torej Triglav na levo zadaj, Vernar na desno. Vodnikov dom pod Bohinjskimi vratci je v zimski sobi tudi gostil peščico smučarjev.

Že od doma sem se veselil večernega fotkanja, toda ni bilo res prave “štimunge”, potem pa sem v ponedeljek pri pregledovanju fotografij še ugotovil, da sem imel cel vikend ISO nastavljen na 800. Butec!!! Vseeno mi je uspelo nekaj posneti.

Triglav z macesnom

Macesni, rušje, sneg, skale

Sonce, sence, grbine, vertikala

“Zvečerni” Triglav

Detajl

ku, ku Vernar

Južna grapa v Vrtači

Lepi dnevi so tudi z mojih turnih smuči, cepina, derez in čelade pobrisali prah. Že dolgo sva z Edijem planirala kakšno turnosmučarsko turo. Odločila sva se za Vrtačo, za njeno južno grapo, ki jo vsak jasen dan gledam iz službene kuhinje. Večer pred turo sem sicer malenkost v dvomih glede izbire smeri, ker je moja trenutna kondicijska pripravljenost na psu. A z motivacijo in izkušnjami se da tudi ta del prelisičiti.

Ob natikanju pancarjev na Ljubelju razložim Ediju delovanje plazovne žolne, ki jo ima danes celo s seboj, na vzponu na Zelenico pa še način iskanja zasutega pod plazom. Toliko o najini varnosti na turi, a razmere so bile danes daleč od nevarnih, zato ima Edo še čas, da se bolj poglobi v delovanje žolne. Načrtoval sem 2.30 ure vzpona, izkazalo se je, da sva na vrh prilezla po skoraj štirih urah. Mimo Zelenice sva se spustila do Smokuške planine in potem na sedlo Šija. Od tam pa proti vstopu v južno grapo, ki pripelje direktno va vrh. Zadnjih sto višinskih metrov se mi je zdelo, da plezam toliko časa, kolikor sem porabil za celo turo. Skoraj sem že obupal, pa sem pomislil, da moj vzpon v živo spremljajo sodelavci iz kuhinje ali pa prek teleskopa, zato sem skorajda poletel na vrh.

Smučala sva le zgornji del grape, ožjega sva preabručala, lahko bi dejali, da sva se prešvercala čez. Razmere so bile zelo neugodne, zato si nisva privoščila napak. Najbolj nevarni odsek celotne ture je bilo prečenje strmih trav do speglanega smučišča, na katerih je Edo skorajda oddrvel v dolino. Potem pa joj, prejoj. Smuka kot iz pravljice, po putru, skoraj v plesnem ritmu. Na Zelenici obvezna kava in Cocacola ter natančna analiza. Do avta sva nato odplesala še eno čudovito vijuganje.

Z Edijem je v hribih vedno lepo, vedno izbereva kakšen zanimiv cilj, danes pa sem dobil občutek, da je postal že kar izkušen gornik in turni smučar. Danes je bil Edo “leader”, kar je bilo res lepo videti.

Foto: Edo Krnič

Par besed in fotk pa še na Edijevem blogu: www.lukazoja.si