Članki

Nekoč je bilo – samostani v Ladakhu

Ladakh je dežela prelazov in gomp. Gompe so drugo ime za budistične samostane. Zaradi svojstvene lege Ladakha na severu Indije, ta majhna budistična dežela ni bila deležna kitajskega genocida in uničevanja kulture, kot ga je doživel Tibet. Gompe so zato povečini odlično ohranjene, njihove lokacije pa so včasih osupljive.

samostani-3

Samostan Lamayuru je eden najbolj fotogeničnih budističnih samostanov na sploh. Leži na obrobju nekoč velikanskega jezera, katerega ostanki so izoblikovali današnjo čudovito okolico.

samostani-7

Prvotno je bil samostan zgrajen iz petih stavb, od katerih je danes ohranjena le osrednja. Še vedno je v samostanu kakšnih 150 menihov.

samostani-13

samostani-1

Lamayuru leži že precej na zahodu Ladakha, v bližini pakistanske meje. Bolj se bližamo Pakistanu, večji je vpliv muslimanske vere. Del budističnega prebivalstva Ladakha je v preteklosti sprejelo muslimansko vero in nastala je zanimiva kombinacija. V dolini Zanskar tako naletimo na kraje, kjer si budistični samostani in mošeje podajajo roke. Pri tem pa v oči bode gromozanska razlika v oblikovanju gomp in mošej. Gompe se namreč tesno prilagajajo naravnemu okolju, medtem ko mošeje nekako “sekajo ven”.

samostani-27

samostani-20

Mošeja v Padumu se ne more primerjati z gompo v Phuktalu.

samostani-28

V nadaljevanju podajam še nekaj primerov slikovitosti gomp v Ladakhu. Na naslednji fotografiji je Tikse gompa v bližini Leh-a, glavnega mesta Ladakha.

samostani-14

Pa samostan v Zanskarju, nad reko Zanskar.

samostani-11

Gompa v Rangdumu, prav tako v dolini Zanskar, pod mogočnima sedemtisočakoma Nun in Kun.

samostani-10

Na koncu pa še nekaj utrinkov budističnih templjev v Leh-u.

samostani-24

samostani-17

samostani-15

samostani-2

Nastanek Doline Triglavskih jezer

Dolina Triglavskih jezer je bila med prvimi zavarovanimi območji narave pri nas, že leta 1924 je bila dolina zavarovana kot Alpski varstveni park. Zgodovinsko še bolj oddaljen je predlog seizmologa Albina Belarja iz leta 1906 za zavarovanje doline, ki sodi v slovenski zavesti po lepoti in pomenu kar ob bok Triglavu. Ta izjemni spomenik dela narave sodi med najbolj nenavadne in edinstvene stvaritve v apneniškem delu Alp. Na prepustni apnenčevi podlagi, na povsem kraškem svetu, se je namreč na površju ohranilo kar 7 jezer, ki si sledijo v loku, ki sovpada z lokom grebena Zelnaric in Tičaric na vzhodu doline.

V zadnji ledeni dobi je ledenik v apnenčeve plasti izdolbel plitve kotanje, prepustne razpoke v apnencu je zapolnil ledeniški sediment (jezerska kreda), k zapolnitvi je prispeval tudi erozijski material z melišč pod grebenom Zelnaric in Tičaric in izpolnjeni so bili vsi pogoji za nastanek jezer v dolini. Ledeniki in njihovo delovanje so bili torej vzrok za nastanek jezer. Kako pa je nastala dolina?

Na prvi pogled ima dolina značilno ledeniško »U« obliko. Pozornejše oko bo opazilo tudi ledeniške obruse in talne morene, nikakor pa ne moremo mimo kraških oblik, po katerih dolina tudi slovi. Na podlagi dosedanjih raziskav je torej vse kazalo na to, da je oblika doline v največji meri rezultat ledeniškega delovanja. In čeprav je dolina eden naših največjih naravnih zakladov in je zaradi neporaščenosti in prav posebne geološke zgradbe privlačna za raziskovanje, pa natančnih raziskav o nastanku doline v preteklosti ni bilo. V zadnjih letih sta geologa Oddelka za geologijo, Univerze v Ljubljani, Andrej Šmuc in Boštjan Rožič opravila detajlno geološko in geomorfološko kartiranje Doline Triglavskih jezer, katerega glavni izsledki so predstavljeni v tem članku.

Glavne geomorfološke značilnosti Doline Triglavskih jezer so:
– asimetričen prečni profil (V-Z) s prepadnim vzhodnim robom, približno ravnim dnom doline in relativno položnim zahodnim pobočjem,
– vzdolžni profil z ostrimi ravnimi stopnjami, ki se stopničasto spuščajo proti južnemu delu doline,
– klinasta tlorisna oblika doline, ki je v severnem delu široka 500 m, v južnem pa nekaj kilometrov.

Geološko gledano pripada vzhodni del doline Slatenski plošči, dno doline in zahodni del pa Krnskemu pokrovu. Asimetričen prečni profil je posledica narivanja Slatenske plošče na Krnski pokrov. Narivi so položni prelomi, ob katerih so se premikali obsežni bloki kamnin, ki jih imenujem pokrovi ali plošče. Prepadne stene masiva Vršakov, Zelnarice in Tičarice na vzhodni strani doline so čelo Slatenskega nariva, ki ga gradijo starejše kamnine od tistih v dnu in zahodnem delu doline.

Celoten zahodni del doline, ki ga predstavlja greben Velikega Špičja in blaga pobočja pred masivom Velikega Špičja sestavlja zgornjetriasni dachsteinski apnenec, na katerega v dnu doline z erozijsko vrzeljo nalegajo srednje in zgornjejurski apnenci Prehodavške formacije. Ta je debela le do 15m in zato idealna za spremljanje tektonskih premikov v dnu doline.

Dno doline namreč gradi osem s prelomi ločenih blokov, ki so različno veliki glede na položaj v dolini. V severnem delu doline so ožji, proti jugu pa se razširjajo. Prelomi, ki ločujejo omenjene bloke so nastali v coni razširjanja med dvema glavnima prelomoma območja Doline Triglavskih jezer (prelom Špičje v smeri SV-JZ in prelom Zelnarice v smeri S-J), v tako imenovanem prelomnem klinu.

Današnji relief Doline Triglavskih jezer je torej posledica tektonskih deformacij območja. Dolina je nastala zaradi narivanja Slatenske plošče na Krnski pokrov in izoblikovanja prelomnega klina, ki se odraža v dnu doline kot topografska depresija med dvema zmičnima prelomoma. Depresijo je v času ledene dobe zapolnil ledenik, ki je dolino dodatno oblikoval z ledeniško erozijo, po umiku pa so se v kotanjah ohranila majhna stalna jezerca, v katerih odseva okoliška, po kapljicah spreminjajoča se kraška pokrajina.

Pričujoča strokovna interpretacija nastanka Doline Triglavskih jezer je dokaz, da dolina še vedno skriva kup navdušujočih spoznanj, ki jih je vredno odkrivati zato, da bi nekoč dobili celovito sliko od njenega nastanka do današnjega kraškega preoblikovanja, njenih podzemnih vodnih tokov, življenjskih okolij, rastlinskih in živalskih vrst ter vpliva današnjega človeka na dolino. Vse pa z namenom, da bi ta neponovljivi čudež narave lahko ohranili in prepustili naravnim procesom, ki so jo tudi ustvarili.

Korita Tolminke in Zadlaščice

Sotočje Tolminke in Zadlaščice je poseben kraj, saj velja za najnižjo točko Triglavskega narodnega parka (180 m), ki jo počasi in vztrajno znižujeta dve slikoviti in barviti alpski reki. Sotočje je tudi točka stika dveh vintgarsko oblikovanih sotesk, ki sta jih reki izdolbli v trden, bel triasni apnenec. Poseben kraj je sotočje tudi zato, ker se lahko iz prijetnega prodišča razgleduješ po veličastni okolici, ki ji ni para daleč naokrog.

Pristopna pot, pokrita z mahomtolminska-korita-100

Tolminkatolminska-korita-103

Če te bo, dragi obiskovalec, zamikal ogled korit iz ribje perspektive, se boš po levem bregu Tolminke sprehodil po vklesani poti v najgloblji in najožji del Tolminskih korit. Občutki so resnično mogočni, saj je dno korit skoraj 60 m pod Hudičevim mostom, ki povezuje odmaknjeni, pa vendar sončni in prelepi vasici Čadrg in Zadlaz – Čadrg s Tolminsko dolino. Navpične stene so ponekod povsem gladke in ravne, predstavljajo pa prelomne ploskve, ob katerih so se premikali bloki trdnih karbonatnih kamnin, ki so zaradi trenja ustvarili tako imenovana zrcala. Prav na koncu poti je danes že skoraj zasut vhod v jamo, ki je zanimiva zaradi izvira termalne vode. Temperatura izvira je okrog 210C, nastanek pa je povezan s pronicanjem površinske vode skozi apnenec v globino, kjer se voda zaradi geotermične energije segreje in se po razpokah ali zdrobljenih conah ob prelomih dvigne nazaj na površino. Skoraj neverjetno se zdi, da je danes krotka reka nekoč uspela izdolbsti tako mogočno kamnito pregrado. Tolminka je imela pred skoraj dvema milijonoma let veliko večji padec in divjo energijo, ki je bila posledica dvigovanja Julijskih Alp in zniževanja Tolminske doline. Voda je našla šibko točko v apnenčevem masivu v obliki razpoke ali preloma in si tod utrla svojo temačno pot. Tolminka si podobno kot Soča lasti naslov barvne kraljice. Modrozelen odtenek kristalno čiste lepotice se poigrava z belimi prodniki in nežno zaobljenimi balvani.

Korita Tolminke in Hudičev mosttolminska-korita-105

Vklesana pot ob Tolminkitolminska-korita-136

Najožji del Tolminskih korittolminska-korita-141

Sotočje Tolminke in Zadlaščicetolminska-korita-113

Šumeč ambient se nedaleč od zastrašujočih globin spremeni v lahkotno, a vendar izpostavljeno pohajkovanje po robu korit Zadlaščice, ki jih boš v nasprotju s Tolminskimi koriti doživel s ptičje perspektive. Pot do razgledišč je v veliki meri sprehod skozi botanični vrt. Prepletanje alpskega in submediteranskega, toplega, hladnega ter vlažnega vpliva je ustvarilo pogoje za uspevanje številnih rastlinskih vrst. Med njimi so tudi trije endemiti: ozkolistna preobjeda, soška smiljka in skalna jelenka. Spomladi se barvne cvetlice kopajo v zelenju lipe, črnega gabra, malega jesena in tise. Zeleno vzdušje dopolnjujejo obsežne blazine mahov, ki prekrivajo skalovje in drevnino. Čeprav po obsegu manjša, po nastanku pa podobna, so korita Zadlaščice zaradi obilne flore prijetnejša na pogled. Ožino začetnega dela korit je popestril naravni most z imenom Medvedova glava, ki je nastal ob zagozdenju glavi podobne skale med stene kanjona. Tik pred vhodom v najožji del korit, Zadlaščica veselo poskakuje prek naloženih skalnih blokov in ustvarja igrive slapiče, zato se ta del korit imenuje Skakalce.

Jetrnik (Hepatica nobilis)
<tolminska-korita-111

tolminska-korita-116

tolminska-korita-123

Medvedova glavatolminska-korita-125

Pravo doživetje korit Tolminke in Zadlaščice pa se ne konča na izstopni točki te neprecenljive naravne vrednote. Ne pozabi, da visoko nad vodo, v ledeniško izoblikovanih rečnih dolinah živijo ljudje, ki so na sončnih terasah ustvarili edinstveno kulturno krajino, staro približno 700 let. Obišči Čadrg, Zadlaz – Čadrg, Laz, Perblo ali Tolminske Ravne, stisni roko domačinu, z njim pokramljaj, poskusi domač sir, skuto, žganje. Zagotovo se boš vrnil k tem prijaznim ljudem in čudoviti naravi.

Skakalcetolminska-korita-129