26
2015Dnevi v hribih, kot je bil zadnji nekaj dni nazaj, mi veliko pomenijo. Predvsem zato, da se ponovno in še enkrat več zavem, kakšno neizmerno svobodo imamo trenutno in kako lepo življenje nam je namenjeno. A kaj, ko ni povsod in za vse tako, čeprav si to neizmerno želim.
Z Gorazdom sva dan začela s kavo pri Mirku Kurinčiču v Drežnici. Mirko odlično pozna zgodovino prve svetovne vojne, doma ima čudovito zbirko in muzej. Tokrat naju je odpeljal na kraj, kjer se je pred 98 leti odvijala prava drama. Kraj, kjer sta si naproti stali italijanska in avstrijska vojska le 50m narazen. Kraj, kjer so avstrijske sile 24.10.1917 v podzemnem rovu prižgali razstrelivo in vrgli v zrak italijansko utrdbo na vrhu Vršiča (vrh na koncu grebena Kal – Vršič nad planino Zaprikraj). Mirko nama je živo opisoval dogodke in nama razkazal objekte, ki so še ostali po skoraj 100 letih. Danes je tod okoli narodni park, še nedolgo nazaj so tod kosile stotine granat, bogve koliko bojnih plinov, … In narava se opomore, slej ko prej. Duša človeka tudi, a počasi, zelo počasi. Trenutek, ko smo v avstrijskih rovih prižgali svečo ob še vedno prisotnih kosteh in zobeh neimenovanih vojakov, mi bo ostal za vedno v spominu. Ljudje smo res kruti. Dandanes naokrog hodijo zbiralci, nabiralci in preprodajalci predmetov te krute vojne, v dolino nosijo železje, težke granate, … A ne zmorejo toliko dostojanstva, da bi znosili tudi ostanke vojakov in jih dostojno pokopali.
Tako, spet je bila to šola, ki mi bo pomagala dojemati čas, v katerem živimo. Poleg vsega je bil tudi prekrasen dan v hribih, v navdušujoči družbi. Hvaležen!!
11
2015Večkrat sem hotel že to napisati, pa nikoli ne najdem pravih besed in primerno kratkega besedila. Vem, da smo ljudje različni in imamo različne potrebe, a vseeno ne razumem, kam gre dandanes turizem. Že res, da se vsepovsod sliši mantra zelenega, naravi prijaznega turizma, a sem nezaupljiv. Ker vidim tudi in predvsem drugo plat. Vidim, kako ljudje na veliko odhajajo v Egipt, Turčijo, … pa da ne naštevam. V hotele, v brezdušni svet instant turizma. Tudi v t.i. zelenem turizmu se ponudniki trudijo biti bolj kičasti od kičastega. Glamping, leseni nadstreški za šotore, hišice na drevesih, vse spedenano v “kao” naravnem okolju. Imam občutek, da je tukaj bolj tekma marketinga, kot iskrene ponudbe preživljanja prostega časa oz. dopusta v naravi. Zadnjič smo bili z družino ob Savi Bohinjki, le nekaj minut stran od Bleda. Kakšen krasen občutek, ko resnično doživiš nekaj še povsem pristnega, povsem naravnega, kjer se peščena obala reke spreminja ne le vsako leto, ampak po vsakem večjem deževju. Še ne dober teden nazaj smo bili npr. v Črni gori, kjer se mi obala prav smili. Kapital se je zasidral na samo obalo in uničil vse, kar je lepega bilo. Saj je prav, da so nastanitve, da so tudi hoteli, ampak ne na plažah. Plaže naj se ohranijo, hoteli pa naj bodo v zaledju. Ljudje se morajo potruditi za doživljanje lepote, to vedo vsi stari ljudje. Zakaj so naši generaciji to vzeli, zakaj so najlepše plaže na Jadranu zasrali z betonom. Še vedno se spomnim Zrč na Pagu, kjer ni bilo ničesar, le čudovita naravna plaža. To je več vredno, kot 100 hotelov in restavracij. Trenutno se to smešno sliši, ampak sem prepričan, da imam prav.
Za prava doživetja se je potrebno potruditi
Naravno okolje ni blago za trgovinsko prodajo. Naravno okolje je prostor za kvalitetno preživljanje prostega časa. Kjer še lahko doživiš mir, slišiš petje ptic in žuborenje potoka. Kjer ni na vsakem koraku neka prireditev, glasba, nemir, … To že vsak dan poslušam v mestu, v našem vsakdanu. Višek vsega so postali kampi, kjer se bom kmalu vprašal, če je to še kampiranje. Vsaka parcela ima že vodo, elektriko, Wi-fi, vsak kamp bazen, otroška igrala, animacije, … Tam, kjer so pavšalisti Slovenci, pa še svoje vrtove, ograje, nadstreške, kurišča, … To je brezveze. To niso kampi, to so spedenana naselja z vrhunsko ponudbo. Grem zato v kamp? Ne. Povrhu je potrebno “parcelo” rezerivrati sredi zime. Katastrofa. V moji glavi in očeh naj bi bil kamp pač prostor, kjer lahko postaviš šotor in doživiš prvinskost tiste narave ali kraja. S čim manj infrastrukture. To je bistvo.
Doživljanje narave je lahko najglobja izkušnja
Mi je pa kristalno jasno, da se ponudba spreminja glede na povpraševanje. Zato tudi vem, da se nima smisla boriti proti ali preveč sekirati. Sem pač del manjšine, ki ne razume tega dogajanja.
09
2015Srečevanja z več 10 milijoni let starimi (v tem primeru več kot 200 milijoni let) fosilnimi ostanki mi vedno znova vzbudi posebne občutke. Pomislim na to, kako kratko je človeško življenje in kako neverjetno dolga je zgodovina Zemlje. Kaj vse se je že zgodilo in kaj vse se še bo. Ampak najbolj me prevzame misel o tem, kako pomembno je zajemati življenje z vsemi čutili, kako pomembno je videti in čutiti stvari in življenje okrog sebe.
Danes, v tem še prav posebno individualnem zahodnem svetu, je težko videti malce čez svoj lasten prag. Sploh se ne zavedamo več, da živimo in smo del skupnosti, del človeške družbe in da živimo v okolju, tistem naravnem okolju, ki je naš edini vir preživetja. Ne zavedamo se, da smo samo en mali del celote, življenja, ljudi okrog nas, kulture, ki smo jo ustvarili ter žive in nežive narave. Zavedanje, da smo del celote, je včasih še najbližje popolni svobodi. Tako lepo je stopiti ven iz svojih lastnih potreb po dojemanju in dokazovanju in biti le del vsega, del vsega življenja na Zemlji. Takrat se v polnosti zaveš, da se v današnjem času premočno trudimo biti všečni, prepoznavni, srečni, izpolnjeni, … In da se ženemo za tako nepomembnimi stvarmi, da kar glava boli.
Pozdravljena megalodontidna školjka. Bog ve, kakšno življenje si imela in kakšen je bil svet okrog tebe pred 200 milijoni let. Danes si nezavedno del našega. Hvala za sporočilo in lepe občutke.





















