Fotografija

Slap Peričnik

Poezija narave.

 

Ledeniški relief v dolini Bala

Prejšnji teden sem prvič obiskal dolino Bala, stransko dolino v zatrepu Bavšice, ki leži v smeri JZ-SV. Še nikjer v naših Julijskih Alpah nisem videl tako dobro vidnih, lahko rečem “šolskih” primerov čelnih ledeniških moren.

Kaj sploh je morena: ledeniška morena je gruščnat material, ki pada na ledenik in ki ga ledenik brusi s tal ter ga nato prenaša in odlaga v obliki bočne, čelne in sredinske morene.

Material, ki ga ledenik pusti pred seboj, potem ko se umakne, se imenuje čelna morena. Pogosto za čelno moreno za kratek ali daljši čas nastane ledeniško jezero.

Pod št. 10 je prikazana čelna morena (vir: AO Rašica http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Ledeni%C5%A1ki_svet)

V dolini Bala se lepo vidijo 4 čelne morene, ki si sledijo po dolini navzgor in nakazujejo, kako se je ledenik postopoma umikal. V bistvu gre za štiri, cca 200 višinskih metrov visoke skoke, ki sekajo sicer razmeroma položno dolino.

Prve tri morene so vsaj delno porasle z bukovim gozdom, zadnja pa le z rušjem in nekaj macesni. Zelo lepo se vidijo razmetani balvani in nesotriran material različnih velikosti.


Pogled na tretjo čelno moreno (od spodaj navzgor) nad Planino Bala – lepo se vidi U-oblika


Pogled od zgoraj navzdol na tretjo čelno moreno


Pogled od zgoraj navzdol na zadnjo, četrto čelno moreno


Četrta morena od blizu


Četrta morena od zgoraj, vidi se ostanek jezerca v obliki srca


Pogled na drugo čelno moreno – tu dolina zavije v levo, zato morena ni najbolje vidna

Še nekaj fotografij bukovega gozda, ki je prerasel moreno, a vseeno je v njem lepo vidna morena z velikimi skalnimi bloki, ledeniškimi balvani. Kako npr. vemo, da gre za ledeniški balvan in ne za velik skalni blok, ki je priletel s podorom s stene. Pri podorih se veliki skalni bloki zaradi padanja hitro razletijo na manjše kose, večji bloki se sicer lahko ohranijo, vendar so blizu žarišča podora, npr. tik pod steno. Ledeniški balvani pa so ogromni in so lahko tudi sredi doline. Tja jih je lahko prinesel le premikajoči se led.

Vzemi si čas za zgodbo

Začelo se je zelo zgodaj, pod Jerebico,

nad potokom in koriti Nemčlje (Možnica),

na seniku.

Nekje nad Pelci se je sramežljivo med drvečimi oblaki začel delati dan, med tem, ko nas je Samo kot mlade ovce gnal čez planino Bala v zavetje južnih pobočij vrhov Loške stene.

Na eni strani gledam dol v Bavšico,

na drugi proti Jalovcu.

Krasen svet,

s krasnimi ljudmi (o siru ne bom, ker je bil pregrešno dober).

Nad nami domačini, varuhi tega sveta (zlatorogi),

pod nami gorski nakit.

Dobrih deset ur smo si vzeli čas, da smo pregledali območje brez poti, planinskih koč, vikendov, adrenalinskih športov, … In kaj je tu potemtakem sploh za videt, za doživet.

Mir, narava, ki hodi po svoji začrtani poti: There is a way that nature speaks, that land speaks. Most of the time we are simply not patient enough, quiet enough, to pay attention to the story. In o čem je govorila ta zgodba:

O življenju gamsov,

o cvetju,

o življenju tam nekje, nekoč,

o vodi, ki dela čudeže,

o preprosto lepi gorski krajini,

o prijateljih, s katerimi deliš doživetja.

Miha in Samo

Tanja in Katja

P.s. Še informacija o fotografiji – vse posneto z dobrimi tremi kilogrami težko canonovo opremo (drugače sem zaprisežen Nikonaš): Canon EOS-1Ds Mark II in objektivom Canon EF 28 – 300 mm F3.5 – F5.6 L IS USM.