17
2009Na potovanjih so najlepša doživetja povezana s srečanji z domačini. Šele ob stiku z ljudmi lahko v popolnosti doživiš pokrajino, saj so ljudje vedno odsev dežele, v kateri živijo.
Ladakh je budistična dežela, kjer je vera način življenja. Povsod v Ladakhu se zato počutiš prijetno, ljudje te pozdravljajo s simpatičnim “Jule” (izgovor: džuleeee) in se smejijo, navkljub škrbastim zobem.
Seveda se tudi v Ladakhu ljudje ločije na menihe in tiste navadne ljudi. Vsaj eden od otrok v družini se pridruži samostanu in se pri osemnajstih letih nato odloči za življenje v samostanu ali izven njega. Do osemnajstega leta pa je samostan šola. Ostali otroci pomagajo pri delu na polju.
Delo na poljih je primitivno, s prastarimi orodji, a vedno s pesmijo v ustih in nasmehom na obrazu.
Še posebno glasno odmeva po vasi za časa mletja ječmena, ki je njihova glavna sestavina v prehrani. Iz ječmena namreč izdelujejo njihovo najbolj priljubljeno jed – tsampo.
Posebna zgodba potovanj so otroci. Z njimi imaš največ stika. Usmerijo te, ko se na poti izgubiš,
prosijo za kakšen svinčnik,
se zabavajo ob pogledih na tvoja oblačila in frizuro,
opazujejo te kot bitje z drugega planeta,
ali pa te pogledajo tako čutno, da se ti stopi srce.
Ladačanke imajo zelo rade nakit. In vam povem, nakita je na tone, pa tudi lep je, brez dvoma.
Največ se za nakit uporabljajo najrazličnejši turkizi v kombinaciji z rdečimi koralami.
Značilne so tudi volnene kape v rjavi barvi.
Zahodni del Ladakha je muslimanski. Tudi v tem delu so ljudje že skoraj nadležno prijazni. Spremenijo pa se obrazne poteze in človek takoj ve, da je v drugem svetu.
Za konec pa še fotografija, katere ponosna lastnica je Bojana in je verjetno najboljša fotka iz celotne najine zbirke posnetkov, narejenih v Ladakhu. Predvsem je fotografija močna zaradi izrazov na obrazih otrok. Pri tem naj še dodam, da so bile fotografije, ki jih zadnje dni objavljam v sklopu potovanja v Ladakhu, posnete s kompaktnim digitalcem in na dia filme s Canonom EOS 300 ter potem nekatere boljše, večina pa slabše skenirane v digitalno obliko.
16
2009Ladakh je dežela prelazov in gomp. Gompe so drugo ime za budistične samostane. Zaradi svojstvene lege Ladakha na severu Indije, ta majhna budistična dežela ni bila deležna kitajskega genocida in uničevanja kulture, kot ga je doživel Tibet. Gompe so zato povečini odlično ohranjene, njihove lokacije pa so včasih osupljive.
Samostan Lamayuru je eden najbolj fotogeničnih budističnih samostanov na sploh. Leži na obrobju nekoč velikanskega jezera, katerega ostanki so izoblikovali današnjo čudovito okolico.
Prvotno je bil samostan zgrajen iz petih stavb, od katerih je danes ohranjena le osrednja. Še vedno je v samostanu kakšnih 150 menihov.
Lamayuru leži že precej na zahodu Ladakha, v bližini pakistanske meje. Bolj se bližamo Pakistanu, večji je vpliv muslimanske vere. Del budističnega prebivalstva Ladakha je v preteklosti sprejelo muslimansko vero in nastala je zanimiva kombinacija. V dolini Zanskar tako naletimo na kraje, kjer si budistični samostani in mošeje podajajo roke. Pri tem pa v oči bode gromozanska razlika v oblikovanju gomp in mošej. Gompe se namreč tesno prilagajajo naravnemu okolju, medtem ko mošeje nekako “sekajo ven”.
Mošeja v Padumu se ne more primerjati z gompo v Phuktalu.
V nadaljevanju podajam še nekaj primerov slikovitosti gomp v Ladakhu. Na naslednji fotografiji je Tikse gompa v bližini Leh-a, glavnega mesta Ladakha.
Pa samostan v Zanskarju, nad reko Zanskar.
Gompa v Rangdumu, prav tako v dolini Zanskar, pod mogočnima sedemtisočakoma Nun in Kun.
Na koncu pa še nekaj utrinkov budističnih templjev v Leh-u.
15
2009Letos je zima kar pohitela in že pobelila višje ležeče kraje. Celo prvi turni smuk je že za mano, čeprav spust po smučišču Krvavec ne sodi ravno med omenjeno kategorijo smuke.
Te dni se me je najbolj dotaknila novica o smrti Tomaža Humarja. Človeka z neizmerno energijo in nalezljivim nasmehom je ubila njegova sla po skrajno nevarnih smereh v Himalaji. Tomaž je bil eden od tistih alpinistov, ki je znal dobro izkoristiti medije za svojo popularnost, hkrati pa ga je to stalo tudi kredibilnosti. Veliko ljudi, tudi stanovskih kolegov, mu enostavno ni več verjelo. Večina alpinistov se namreč izogiba medijski pozornosti. Kakorkoli, Tomaž je bil vrhunski alpinist z neverjetno voljo do življenja, kar je v bistvu paradoks, če pomisliš na to, kam se je podajal.
Medijska pozornost je bila tudi tista, ki je ob zadnjih obveščanjih nekako dala slutiti, da bo Tomaž ponovno rešen. Vendar je bilo ob pozornem poslušanju edinega Tomaževega javljanja zelo jasno, da je tokratna situacija bistveno težja od tiste v Rupalski steni.
Pri Tomaževi zgodbi me je najbolj presenetilo mnenje ljudi, ki je bilo zelo deljeno, v veliki meri negativno. Ne malo je bilo takšnih, ki so mu želeli kar smrt. Že komentarji dogodka v Rupalski steni so bili na meji okusa. Za dogajanje prejšnjega tedna pa glede komentarjev ni vredno izgubljati besed. Tudi sam imam svoje mnenje o Tomažu. Cenil sem njegovo predanost, njegove sposobnosti in njegovo voljo ter pozitivizem. Moram pa priznati, da ga nisem razumel, enostavno nisem razumel stopnje njegovega tveganja.
Pri vseh alpinističnih zgodbah me najbolj čudi njihov pogum. Koliko poguma potrebuješ, da stopiš popolnoma sam v steno, ki ji ni videti konca in veš, da se tvoje življenje lahko konča s kar precejšnjo verjetnostjo? Ne vem, jaz se včasih tresem v smeri, ki je popolnoma opremljena in v kateri se mi ne more nič zgoditi. Res, to so pogumni ljudje. Verjamem pa, da so občutki pri osvojitvi visokih gora tako prvinski, da jih hočeš vedno znova podoživljati. Tomaž je nosil prvinskost v sebi, to je bilo videti na vsakem njegovem koraku.



































