17
2015Pred nekaj tisoč leti, na lep sončen pomladni dan, ko sem precejšen del svojega časa namenjal rekreativnemu športnemu plezanju, sem se zapodil v eno od svetih (Sveta Eva) žena v plezališču Kotečnik. Uspelo mi jo je preplezati v prvem poskusu. Bil sem tako vesel in ponosen, da sem se drl na ves glas. Tako zelo, da je nekaj ljudi prišlo iz drugih sektorjev pogledat, če ni kdo padel s smeri. Še danes me je sram, da sem se obnašal tako egoistično, da sem zaradi svojih ciljev pozabil na ostale plezalce, njihovo željo po miru in doživljanju plezanja v naravnem plezališču. Pozabil sem na odnos.
Odnosi so čudna reč, brez njih ni življenja, z njimi so križi in težave. Navadno nimamo spoštljivega odnosa do soljudi, živih organizmov, stvari ali nežive narave, če jih npr. ne poznamo, če nas ne zanimajo, če smo preveč zaverovani vase, če jih ne razumemo, … Pogosto imamo težave pri medčloveških odnosih, zato ne čudi, da trpi tudi naš odnos do žive in nežive narave. V veliki meri zaradi tega, ker narave ne poznamo več dobro in ker vedno govorimo o naravi, kot da ljudje nismo del nje. Kaj pa smo, vesoljci?
Ljudje smo živo bitje in del žive narave tega planeta, a kaj, ko smo si z zavestjo ustvarili zid med naravo in nami. Ustvarili smo kulturo, civilizacijo, da lažje živimo. In to je tudi edini način, da preživimo. Toda s tem smo se za vedno ločili od narave in počasi popolnoma izgubljamo odnos do nje. Narava nam je sicer bolj ali manj lepa, pa marsikaj nam nudi, tudi z ekonomskega stališča, a poznamo je ne več. Ker je ne poznamo dovolj, ne moremo imeti pravega odnosa do nje, ne moremo je spoštovati in zato ne dovolj dobro varovati.
Za konec lep plezalski primer. Ali plezalci delamo kakšno razliko med Plezalnim centrom v Ljubljani in plezališčem v Ospu? Dobro, eno je grajena stavba, drugo je naravno plezališče. Enim je bolj všeč plezanje v skali, drugim na plastiki. Enega greje fosilni vir, drugega sonce. Toda v naši zavesti sta oba izključno plezalna poligona in nič drugega. Koliko nas pomisli, da je Osapska stena udornica, da je to življenjski prostor mnogim vrstam, ki so se morali zaradi naše rekreacije, ki ni življenjsko pomembna, prilagoditi, umakniti? Se zavedamo pritiskov, ki jih ustvarjamo na ta poseben kotiček? Smo hvaležni naravi, da nam je dala možnost plezati v Osapski steni? Ali bi le radi zlezli tisto ogledano smer, ne glede na vse? Ali gre le za športni cilj, ali gre tudi za kvalitetno preživet dan v naravi, v stiku z njo, z ljudmi, ki so nam blizu? S primernim odnosom do vsega in vseh.
17
2015Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.
15
2015Ko se opisuje relief v Alpah, se povsod pojavlja beseda ledeniška morena. Težava pri razlagi ledeniških moren v Sloveniji je v tem, da je žal ni moč na terenu ljudem pokazati, saj so vse ledeniške morene prekrite s prstjo in vegetacijo. Razlaga ledeniških moren v osrednjem delu Alp je precej lažja, saj tam morene nastajajo pred našimi očmi, zaradi višine pa ni skoraj nobenega rastja. O morenah sem podrobneje pisal tukaj: https://aleszdesar.si/ledeniske-morene-pod-krnom/
Tokrat bom pokazal le eno fotografijo, ki zelo jasno prikazuje, kaj se nahaja pod našimi nogami v večini naših alpskih dolin. Morena je nesortiran, pogosto nesprijet, različno velik, v velikii meri peščen material, ki ga prekinjajo večji kamniti in skalni bloki. Torej vse, kar je ledenik odkrušil, erodiral, prenašal, nanašal, drgnil, porival in odložil levo, desno, spredaj in zgoraj.
Posnetek je iz Doline Vrata.



