Krajina

Knežke Ravne

Prejšnji teden sem obiskal Knežke Ravne, naselje nad Baško grapo, ki se je skupaj z okoliško krajino priključilo narodnemu parku, kar je svojevrsten uspeh novega zakona o Triglavskem narodnem parku. Obisk me ni pustil ravnodušnega, nasprotno, navdušen in presenečen sem bil nad naravo, kulturno krajino in ljudmi. Prezgodaj je za komentarje in analize o tem, kaj bo za tri še živeče domačije prinesla vključitev v park, dovolj zgodaj pa je za želje, da bi ti ljudje še dolgo živeli tam, kjer je stik človeka z naravo še tako pristen, da se ob vračanju v dolino s cmokom v grlu še premočno zaveš razlike med našim lagodjem in njihovim trudom za preživetje.

Kakšno besedo več o Knežkih Ravnah bom napisal, ko bom našel malo več časa. Zaenkrat samo kratek filmček, ki je skupek fotografij in video posnetkov z Nikonom D300s. Glasbena podlaga (naslov skladbe je Dawn) je delo Sonic Mystery (Dejan Bucalo in Urška Rakovec).

[vimeo 14109785 nolink]

Za ogled videa v HD, pa kliknite tukaj.

Radovna

Zadnje obdobje je čas tisto, kar skušam najti v brzini vsakdana. Tudi motivacije in idej za kakšne nove fotografske motive mi zmanjkuje, kot le malokdaj.

Letos sem večkrat obiskal dolino reke Radovne. Dolina Radovne se precej razlikuje od naših ostalih alpskih dolin, saj je vrezana med Pokljuko in Mežaklo v smeri SZ-JV, medtem ko so vse večje julijske lepotice (Vrata, Kot, Krma, Trenta, Koritnica, Tamar) v smeri SV-JZ.

Še ena razlika je več kot očitna. Radovna ni okrašena z vencem sivega zidu prelepih vršacev (razen v Zgornji Radovni), temveč jo zastirajo neugledna, gozdnata in strma pobočja Mežakle in Pokljuke. In ravno zato je bila dolina Radovne v moji glavi vedno manj vredna.

Zadnja leta, ko večkrat zaidem v dolino, pa spoznavam, da je to pravi pravcati biser med alpskimi dolinami. Toliko vode, kot se jo zbere v dnu doline, in povrhu še odlične kvalitete, ne najdeš drugje po Sloveniji. Obe visoki kraški planoti, Pokljuka in Mežakla, sta kot ogromna vodohrama in hkrati na površju še čistilca padavinske vode. Kraške lastnosti apnencev, ki gradijo ta dva obsežna zbiralnika, povzročijo, da vsa padavinska voda odteka po podzemnih kanalih, razpokah, breznih v dno doline reke Radovne. Ravno prav so nagnjene tudi plasti apnencev, da voda najde pot ravno proti dolini. Na dnu doline pa so obilni rečni in ledeniški nanosi ter plasti neprepustne jezerske krede, ki podzemno vodo potisnejo na plano.

Poleg kraških izvirov, ki so značilni za dolino Radovne, je dolina v mojih očeh iz grdega račka postala skorajda kraljična tudi zaradi Pokljuške soteske, o kateri sem pisal tule in tule in ki je eden od nujnih postankov vsake duše, ki zaide v ta konec naših Julijskih Alp.

Seveda pa je glavno hranilo doline sama reka Radovna, ki ima izvir pri Jutrovi skali v Zgornji Radovni. In če je reka Soča sinonim za najlepšo alpsko reko, bi lahko Radovno označili za eno izmed najbolj skrivnostnih rek. Ko potuješ skozi dolino, se ti pogled na reko stalno izmika, potrebno je zapustiti glavno cesto in se ji približati na bolj oseben način. In ta osebni stik nikoli ne razočara, saj ima Radovna poseben čar, ki ga je nemogoče opisati.

Svoj doprinos lepotam doline je prispeval tudi človek z ustvarjanjem kulturne krajine. Brez njega ne bi nastali obsežni roti, kjer je zaradi posebnega ledeniškega reliefa (grbinasti travniki) moral človek kositi travo na roke ali pa prepustil živini oz. drobnici, da je travnike popasla.

S tem, ko je pridno obdeloval rote, ni ustvaril le edinstvene kulturne krajine, temveč je ponudil prostor uspevanju najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst na travniških in pašnih površinah, ki v gozdu nimajo ustreznih bivalnih razmer.

Posebej v pozni pomladi in zgodnjem poletju dolina Radovne kaže svojo najlepšo podobo. Močne zelene barve travnikov, gozdov in reke Radovne prekinjajo čudovito pisani travniki in modro nebo.

Radovna me je prevzela, zato se bom vedno rad vračal v to mirno alpsko dolino, polno majhnih skrivnosti.

Vikendaštvo v zavarovanem območju

Vikendaštvo je v Sloveniji zelo razvito. Pomeni pobeg iz vsakdanjega sveta, iz noriščnice mest, delovnih obveznosti, hrupa in nemira. Le kdo si ne bi želel imeti počitniške hišice na Pokljuki, na Gorjancih, v Trenti? Jaz osebno si tega ne želim. Vezanost le na en kraj mi ne ustreza, raje se vsako brt potepam drugje.

Zlata doba vikendaštva je sicer mimo, dandanes je to zelo drag oddih, zemlja ni več tako poceni, gradbeni materiali, komunalna oprema pa dragi. Vseeno se vikendaštvo razvija naprej, tudi v zavarovanih območjih. Moram reči, da nimam pripomb na vikend naselja, ki so komunalno urejena, kjer je stavbna tipologija objektov enotna, kjer so urejene prometne povezve, pešpoti, dostopi. Lepo se sliši, realnost je povsem drugačna.

Ljudje imamo potrebo, da si naravo in življenski prostor prilagodimo glede na potrebe. Te so od človeka do človeka različne, zato so ponavadi vikend naselja mešanica različnih okusov, ki se zrcalijo v najrazličnejših materialih, barvah, oblikah, dodatkih, pomožnih objektih, itd. In zanimivo, vsak od vikendašov bo zase trdil, da ima on tisti pravi okus, da je vse v skladu s predpisi in podobno.

Zgodba se ne ustavi pri oblikovanju objektov in okolice, vsak bi rad imel primeren dostop, elektriko in vodo. V urejenih vikend naseljih naj bi bilo to že vnaprej urejeno. Največkrat pa ljudje do svojih vikendov pridejo na zelo preprost način. V zlati dobi pašništva, sirarstva in druge kmetijske dejavnosti po dolinah in planinah, je zraslo morje kmetijskih objektov (stanovi, seniki, staje). Le te so lastniki spremenili v vikend hišice (pod pretvezo kmetijske dejavnosti), mnogi so z leti spremenili svojo prvotno podobo v navadne brunarice. Včasih so dostope urejali premišljeno, uporabljali so naravne prehode, mnogokrat pa so si pomagali le s peš dostopom. Danes dostope napeljujejo prek hudourniških strug, gozdov, čez grbinaste travnike, električni kabli visijo prek smrek, macesnov, mnogi uporabljajo generatorje na nafto, redki sončne celice. Vodo napeljejo iz najbližjega izvira, ne vprašajoč se ali to pomeni manj vode za koga drugega, seveda tudi brez kakršnihkoli dovoljenj.

Zakaj vse to pišem? Ker mi gredo lasje pokonci, ko slišim vikendaše zahtevati, da se jim uredi to in ono, da naj jim občine uredijo dostope, da jih zavarovano območje ovira pri svoji dejavnosti, itd. Torej zahtevajo pravice, do katerih niso opravičeni. Na tem mestu moram poudariti, da so seveda tudi razlike med vikendaši, toda večina, ampak res večina pa je zaverovana le v svoj ego.

Če govorim iz vidika zavarovanega območja, je vikendaštvo ponekod skoraj popolnoma uničilo stoletja staro stavbno tipologijo planin ali alpskih dolin. Še več, ponekod je vikendaštvo uničilo celoten izgled kulturne krajine, ki jo je ustvarila kmetijska dejavnost. Z dostopi, ograjevanjem svojih neprimičnin, spreminjanjem lastniških razmerij, vnašanjem neavtohtonih materialov, spreminjanjem oblikovanosti prvotnih objektov, uničevanjem stavbne dediščine odprtega prostora (apnenice, kamnite zložbe, miri, leseni ploti) delajo nepovratno škodo v prostoru. Globoko nespoštovanje do prejšnjih generacij in do narave, kljub temu, da je slišati iz vikendaških ust, kako imajo radi naravo in kako skrbijo za kraj v katerem počitnikujejo.