Krajina

Pocarjeva domačija v Radovni

Pocarjeva domačija v Zgornji Radovni je enkratna in neprecenljiva dediščina stavbarstva na tem območju. Če boste kaj v tistem koncu, si jo le oglejte. Več info: Pocarjeva domačija in Zloženka o Pocarjevi domačiji

Fužinarske planine

… nad Bohinjem so jeseni najlepše. Tokrat sem jih obiskal predvsem zaradi preverjanja mnogih izvedenih vzdrževalnih del na planšarskih objektih in napovedanih novih posegov. Na ta način, s sodelovanjem med strokovnimi institucijami, agrarnimi skupnostmi in lastniki skušamo ohraniti žive pašne planine z vzdrževanimi objekti. Ni vedno lahko, vendar je trud mnogokrat poplačan.

Planina Blato

Planina pri jezeru

Planina Dedno polje

Planina Ovčarija

In še detajli

Proti večeru pa nazaj v družbi avtohtonih Bohinjcev, o katerih kroži marsikatera anekdota. Karkoli že kroži o Bohinjcih, ne spremeni dejstva, da so ustvarili edinstveno gorsko pašno arhitekturo, ki jo v teh za kmetijstvo in pašništvo slabih časih skušajo ohraniti.

So me pa včeraj domačini naučili, da v Bohinju velja pravilo, da kadar greš v hribe, moraš ostati dva dni, ne glede kako daleč greš. Včeraj sem pravilo prekršil. Drugič pa, kdo ve.

Snowdonia national park

Turobni dnevi so pravi čas za brisanje prahu s starih posnetkov in obujanje spominov na potovanja. Leta 2007 sem obiskal narodni park Snowdonia v Welsu. Ko sem včeraj vzel v roke fotografsko monografijo Snowdonie (avtor Steve Lewis), ki sem jo dobil ob odhodu v dar, sem se spomnil tudi na svoje posnetke in jih izbrskal iz arhiva. Žal mi je, ker takrat še nisem imel dosti pojma o fotografiji, ker takih priložnosti za obisk Snowdonie, ki je mimogrede pravi fotografski raj, ni veliko.

Gre za pokrajino, ki obsega tako obalo z morjem, estuarji, deltami, do visokih vrhov tja do 1085m (Snowdon, ki je najvišja gora Welsa), pa do obsežnih hrastovih gozdov, nepreglednih pašnikov (ovce). Posebna zgodba so mesta in naselja, ki so skoraj izključno zgrajena iz lokalnih kamnin, predvsem skrilavcev in peščenjakov. Nasploh je to območje svetovno znano po izkoriščanju skrilavca za gradbeni material.

Presenetljiv je minimalizem, tradicionalizem, komfort bivanja, zunanji izgled stanovanjskih objektov, ki se skorajda v ničemer ne more primerjati s slovensko kulturo bivanja. Presodite sami.

Navdušen sem bil tudi nad vožnjo z arhivskim vlakom, ki pa v resnici ni arhivski, saj so progo na novo usposobili, vlak pa vozi za turistične namene nepretrgoma, torej kot redna linija.

Zobata železnica vozi tudi na najvišji vrh, Snowdon. Zaradi slabega vremena smo jo tudi uporabili, kar je bilo prav tako posebno doživetje.

Povsod po parku me je navdušila prostrana pokrajina, zaobljeni vrhovi, jezera, travniki, nenazadnje tudi morje. Vsa dejstva o Snowdonii so sicer na dolgo in široko opisana na spletnih straneh, zato na tem mestu ne bi ponavljal že napisanega, bolj sem vas hotel spomniti na kraje, ki jih je vredno obiskati, če le najdete čas in denar.

Navdušenje nad pokrajino se je preneslo tudi na navdušenje nad upravo narodnega parka, nad njihovo organizacijo, infrastrukturo, prijaznostjo, … Toda zelo kmalu sem spoznal, da ni “poštimana” samo uprava parka, temveč je kultura, razmišljanje in način življenja v tem predelu sveta pač tak, da delujejo zadeve na povsem drugih nivojih, kot npr. pri nas. S tem seveda ne pravim, da je pri nas vse narobe, a ravno vpogled v upravljanje podobnih zavarovanih območij po svetu ti odpre oči, da lahko vidiš, da je možno tudi drugače, boljše.