Mnenja

Služba

20120930-DSC_9753

Rad imam svojo službo. V poklicnem naravovarstvu imaš pogosto občutek, da delaš pomembno stvar za naravo in priznam, da me to pogosto izpolnjuje, zadovoljuje. Pa vendar večkrat na račun strogega varstva narave omejujem človeka. Tudi sam sem človek, del narave. Tudi sam sem turni smučar, gornik, plezalec, gorski kolesar, voznik, fotograf, … Veljajo tudi zame pravila, ki jih zahtevam od drugih?

20120930-DSC_9776

Včasih me zmoti dejstvo, da nekateri ljudje sploh nič ne vedo o varovanju narave, o naravi nasploh, o vplivih nanjo. Od njih pričakujem, da to razumejo, tako kot to razumem sam. Nekateri jo razumejo samo kot prostor za svoje dejavnosti, nekateri kot surovino, skoraj vsem se zdi lepa. Neupravičeno tlačim ljudi v isti koš in jih gledam kot nasprotnike, pa čeprav si tega ne želim.

V naravovarstvu je še vedno zelo veliko strogega, pasivnega varstva, vse več tudi kabinetnega, brez dobrega poznavanja narave, procesov. Predvsem so krivi predpisi. Zato se v javnosti ustvarja negativno vzdušje, svoje doda internet, kjer se je veliko lažje izkašljati in pljuvati. Premalo je aktivnega varstva s pogovori, poslušanjem, argumentiranjem, dokazovanjem, opozarjanjem, ozaveščanjem. Na ta način so sicer popuščanja in kompromisi, pa vendar zelo verjetno na obeh straneh. Seveda je to možno le takrat, ko poseg ali dejavnost predvideno nima prevelikega vpliva. V kolikor ga ima, kompromisov ni dobro sklepati.

Na koncu smo vsi ljudje, naravovarstveniki in ostali. Razumeti moramo sebe in svoje potrebe na eni strani ter razumeti in spoštovati živo in neživo naravo na drugi. Potem bo dobro za vse.

Poslabšanje od zahoda

Od zahoda nas bo zajelo poslabšanje. Vpliv na splošno počutje in razpoloženje ljudi bo neugoden.

Finančni debeluhi zahodnih držav so se v zadnjih desetletjih na račun izkoriščanja naravnih virov in vlaganja denarja ljudi okoristili, zdaj pa bomo navadni ljudje nosili breme finančnih zlomov, še več, ti finančni lobiji nam diktirajo in postavljajo pogoje, kako bomo zategovali pasove. Če bodo ti ljudje vodili svet, potem se nam res obeta slabo vreme.

Reklama za pohodne palice

Naj vas opozorim, da bo tale zapis prva reklama na tem spletnem dnevniku. Govoril bom namreč o pohodnih palicah. Po vseh športnih trgovinah je njihova ponudba pestra, a nič v primerjavi s ponudbo v naravi. Že pred časom sem spoznal (kar so mi kolegi lovci – predvsem trentarji, večkrat govorili in jim nisem verjel), da so najboljše pohodne palice tiste iz narave. In nikoli par, temveč ena sama palica.

Naj naštejem le nekaj razlogov, zakaj je za hribolazenje najbolj primerna ena palica, ki jo človek najde v naravi:

– ena palica je odlična za ravnotežje pri hoji. Pri uporabi dvojnih palic se večkrat zgodi, da se na njihovo oporo preveč zanašamo in potem pride do neljubih dogodkov

– ena palica je odlična za hojo po brezpotju, strmih naklonih, pri prečkanju strmih pobočij. Palico postavimo pravokotno na pobočje in jo uporabljamo za lovljenje ravnotežja

– ena palica je odlična že zaradi tega, ker imaš eno roko vedno prosto. Meni se je pri uporabi dveh palic vedno dogajalo, da me je nekaj motilo, bodisi trakci na palici, bodisi zatikanje palic za korenine, itd. Pogosto sem na kakšnih odsekih palici držal skupaj v eni roki, z drugo pa sem se držal za skale, trave ali drevje (strmi odseki)

– palica je zastonj in ni je potrebno vsakič znova nositi s seboj. Vedno, ko gremo v hribe, si jo omislimo v gozdu, na poti nazaj pa jo pustimo v gozdu – s tem ne delamo nobene škode. Če nas pot vodi v skale, palico pustimo ob vznožju in jo poberemo nazaj grede

– palica je odlična za počitek, nanjo se brez težav lahko naslonimo (pazi na izbiro lesa)

– predvsem za otroke je uporaba lesene palice (t.i. kekčeve palice) izredno učinkovita motivacija za hojo v hrib. Predlagam, da vanjo z nožem izrezljate ime otroka. To je skromen nasvet, saj se vam bo zgodilo, da kljub velikemu trudu vašemu otroku ne bo nobena od pobranih palic iz gozda všeč, zato so potrebni drugi triki

Slabosti lesene pohodne palice:

– nekaj truda boste morali vložiti v iskanje primerne palice. Tisti, ki uporabljate kakšno od gorniških poti pogosto, vam svetujem, da izbrano palico skrijete nekje na začetku poti za večkratno uporabo

– zgodilo se vam bo, da boste morali na skalnih odsekih palico pustiti ob poti, ne boste pa se vračali nazaj po isti poti. Tako boste morali tudi kakšen negozdni odsek prehoditi brez palice. Pri načrtovanju predvsem visokogorskih tur je potrebno torej malce načrtovanja in premisleka pri izbiri “trgovinskih” pohodnih palic ali lesene naravne pohodne palice

– na poti boste srečali ljudi, ki se vam bodo smejali in se delali norca iz vas. Poznam vsaj enega, ki vas bo krstil za Kugy-ja.