17
2012Fotografi imamo željo, da ujamemo na fotografijo nekaj enkratnega, nekaj izjemnega, trenutek čudovitega dogodka, trenutek čarobne se svetlobe, itd. Za to smo pripravljeni storiti marsikaj.
Vsako leto se takole ob rob zime in v začetku pomladi na fotografskih spletnih forumih pojavi množica fotografij divjih petelinov in ruševcev, včasih belk. Prekrasne fotografije ptičev. V času njihovega parjenja, v času njihovega boja za samice! Opravičujem se tistim, ki opravljajo monitoring ali pa so kako drugače službeno prisotni v ožjem območju rastišč. Vse ostale pa javno sprašujem, kje imate glavo, kje imate vsaj kanček spoštovanja do teh ptic? Podobno velja tudi za fotografe, ki “navalijo” na barjanske žabe, plavčke. Verjetno sami najbolj vedo, da je treba čakati tudi dve uri, da se potem, ko pridejo v njihovo območje, žabe umirijo in zopet pokažejo na površju. Ta podatek jasno kaže na to, kako moteči so fotografi za žabe. Če grem še dlje in povem, da se včasih na območju rastišč ruševca v času njihovega parjenja pojavi tudi 5 fotografskih šotorov naenkrat. Take ljudi bi res morali vprašati po zdravju. Ne vem, kako bi se počutili, če bi med vašim seksanjem za zavesami stali fotografi?!?
Še enkrat, če gre za znanstvene namene, za monitornig, za namene ohranitve živalskih vrst, potem je nadzorovani nemir še sprejemljiv. Vse ostalo je pornografija, turbo kapitalizem in “push-up” ega. Koliko fotografij, ki jih brez sramu in s ponosom kažete po spletu, ste taki fotografi že dali institucijam za varstvo narave, da bi jih lahko uporabili za namene izobraževanja, ozaveščanja, varovanja? Ste kdaj vprašali koga, če smete fotografirati? Ste pomislili, da delate škodo? Je bilo to le doživetje ali ste poskušali z objavo vaših fotografij vsaj opozoriti, kako ranljive so te živali? Sploh veste, kakšne so značilnosti in navade teh živali?
Čeprav se mi zdi neumno in odveč, ker je najbolj logično in normalno na svetu, da vsega zgoraj naštetega človek ne počne, moram vseeno navesti, da je po slovenski zakonodaji prepovedano vznemirjati zavarovane živalske vrste. Vse zgoraj naštete živali so zavarovane vrste v Sloveniji. In se še vedno zgodi, da ti fotograf, ki mu razložiš, da dela narobe in da naj se umakne z rastišča v “ksiht” reče, da mu itak nobeden nič ne more, da v nobenem zakonu izrecno ne piše, da je prepovedano fotografirat ruševca oz. da fotografiranje pomeni vznemirjanje. Če bi bil Chuck Norris, bi ga na gobec, še predno bi ga na gobec.
16
2012Dober teden pred zadnjo soboto (12.05.2012) se v gmail-ov poštni nabiralnik pripelje nek čuden mail, ki sem ga hotel zbrisati v strahu, da gre za spam/neželjeno pošto. A firbec me je matral, odprem in preberem. Bratranec Blaž in njegova punca Maruša pišeta, da sta poročena. Nič jasno. Potem z Bojano bolj natančno pregledava to kaotično sporočilo, odpreva še link s povezavo na video, v katerem vidim nenavadno zaljubljenega Blaža in euforično Marušo. Poročena v New Yorku, čez teden dni se zavežeta še pred bogom v Novi Štifti in zaplešeta z nami na travniku v vasi Jurjevica pri Ribnici. Vesel sem za Blaža, vesel sem v bistvu za vsakega, ki najde sorodno dušo.
Z Blažem se dogovoriva, da naredim kakšno fotografijo, čeprav je to na poroki, kjer bi se rad zabaval in družil z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo, težko. Ker grem tokrat na poroko sam, brez preostalih članov familije, se zmenim za prevoz z Edijem, Petro, Ivotom in drugim Blažem. Napaka. Vsi računamo na drugega, da pozna pot do Nove Štifte. Šele pri Ivančni Gorici se nam posveti, da nekaj ni v redu, obrnemo in skozi točo divjamo proti Ribnici. Poroka ob 17.00, mi pa ob 16.37 šele nekje pri Turjaku. A nekako se čuti v zraku, da danes kljub malenkostnim problemom (zamujanje, katastrofalno vreme) ne more biti nič narobe. Maruša in Blaž sta tako močno izžarevala ljubezen in povezanost, da je bilo na nebu kljub dežju vseskozi sonce.
Cerkveni obred je bil čudovit, peli smo pesmi od Leonarda Cohena, Nick Cave, Tabu-jev, zapela je Alenka Godec, duhovnik je bil bolj človeški kot božanski, skratka lepo.
Po obredu smo šli na podeželje, med ljudi, ki so odprti, prijazni, topli. Šotor na travniku je dišal po hrani izpod rok tistega Damjana, ki ga gledamo v sobotah popoldne na televiziji. Mamljivo.
Potem pa zabava, po kateri mi še danes zapoje v duši. Vrnitev na glasbene odre osemdesetih in devedesetih let, predvsem rocka, je bila nepozabna. Odlično!
09
2012Po obilnem deževju (hvalabogu) se je danes zbudilo čisto, sveže, zeleno, sončno jutro. Neverjetno, kakšno moč in energijo ima pomladno prebujanje. Škoda, da smo ljudje vse bolj in bolj otopeli in ne znamo več občudovati in začutiti te krasne trenutke v naravi. Prebujanje pomladi spremlja barvanje jajc, pirhov. Večkrat me kakšen znanec kibica, zakaj barvamo pirhe doma, če pa nismo verni, nismo kristjani. Barvanje pirhov kot simbola novega rojstva v pomladnem času je poganski praznik, ki so ga kristjani ukradli (tako kot marsikaj drugega) in mu spremenili pomen. Vsa ta “raskoš” v pregovorni skromnosti me te dni malo zmoti, pa ne preveč, ker je zunaj prelepo, da bi se ukvarjal z neumnostmi.
Malo smo kolesarili (kolo Puky je legendarno),
malo piknikarili,
malo zlagali za naslednjo zimo.
Vse skupaj s fantastičnem zakulisjem.
















