06
2012Tako, za menoj je prvo vodenje večdnevnega fotografskega tečaja. Lepa izkušnja, raznovrstna skupina in predvsem spoznanje, da so začetki fotografije nerodni, včasih kar težki in zapleteni, polni čudnih izrazov, številk in tehničnih posebnosti. Fotografija zahteva kar precej vloženega časa, volje in energije, zato se je težko premakniti iz začetne točke, torej iz “avto” nastavitev. A ko enkrat ugotoviš, da lahko iz tvojih rok nastane čudovita fotografija, potem ni več vrnitve nazaj. In ravno to sem hotel skozi tridnevni tečaj povedati slušateljem. Prižgati iskrico in vzbuditi navdušenje.
23
2012Včeraj sem imel priložnost vzeti s seboj na teren Canonovo opremo, Eos 1Ds – Mark II, 28-300 f3,5-5,6 L in 180mm f3,5 macro. Po dolgem času sem občutil težo okoli vratu, saj je vse našteto izredno težko in problematično za nošnjo kam višje v hribe (še dobro, da nisem veliko hodil). A vse deluje brezhibno, rezultati pa so tudi odlični. Ker pa sem navajen Nikona, sem se kar mučil z nastavitvami. Kot pravijo pa se človek vsega navadi.
180mm f3,5 macro je izreden objektiv. Užitek pri delu, rezultati pa ostri in kontrastni.
Tudi 28-300mm L je zelo soliden in uporaben objektiv. Ko se enkrat privadiš push-pull sistema, deluje odlično.
Si bom verjetno kar večkrat sposodil tole opremo. Za hitre terene in raznovrstno fotografijo je tale oprema odlična.
20
2012Strunjanski klif je odprta knjiga, priročnik o tem, kako vrsta kamnine vpliva na obliko pokrajine. Klifi so namreč grajeni iz fliša, mešanice kamnin, ki so izrazito nagnjene k preperevanju. Od spodaj jih napada morje in povzroča njihovo krušenje, od zgoraj pa preti dež, ki spira in erodira. Tako nastajajo oblike, ki so bolj ali manj povezane z gravitacijo.
Od daleč se lepo vidi, kako deluje padavinska voda in tvori majhne kanjone in vmesne stebre, podobno kot v Triglavski severni steni (Čopov steber, Gorenjski steber, …), le da so tam nastajali precej dalj časa 🙂
Ko stopi človek pobliže pohlevni klifi pokažejo malce resnejši obraz. Včasih si je treba skoraj zlomiti vrat, saj je do vrha klifov tudi 80m. Hodimo pa po kosih apnenčevih skladov, ki so ostanek nekoč “debelejšega” klifa, ki ga vsako leto eozija oži in oži.
Preperevanje in erozija ter menjavanje debelejšihin različno odpornih plasti povzroča značilen lom vmesnih debelejših apnenčevih plasti, v trikotni obliki.
Da je šlo za hitro menjavanje zrnatosti odloženega materiala in za hitre, nenadne procese (fliš namreč nastane z odlaganjem podvodnih zemeljskih plazov), dokazujejo naslednje fotografije menjavanja plasti apnencev, laporjev in peščenjakov.
In kot vedno v sedimentnih kamninah najdemo fosilne ostanke, tokrat sledove lazenja po morskem dnu.
In na drugi strani novo življenje.
Še par detajlov.
Tako, to je le par besed in predvsem fotografij o čudovitem koščku slovenske obale, vrednem obiska in uživanja. In ker gre za obalo in morje, brez sončnih zahodov ne gre.





















