07
2012Medtem, ko se horda naravovarstvenikov v Sloveniji (nekaj čez 200 nas je zaposlenih na tem področju v Sloveniji – za primerjavo jih je samo v narodnem parku Bavarski gozd približno toliko) z neskončnimi finančnimi proračunskimi sredstvi (pred krizo je bilo tega denarja 0,001% celotnega slovenskega proračuna, v krizi pa zmanjka ničel) ukvarjamo s tem, kako bi zaščitili in upravljali s posameznimi ogroženimi vrstami, kako upravljati z zavarovanimi območji in območji Natura 2000 ter z ostalimi vse bolj in bolj birokratskimi zadevami, se zunaj zaščitenih in varovanih območij iz leta v leto vidno spreminja narava, dobesedno in zelo očitno. Dogaja se monokulturni kmetijski genocid. Ni vam potrebno biti nikakršen specialist, strokovnjak na področju botanike, hidrologije, ekologije ali kaj podobnega. Sprehodite se po kulturni, kmetijski krajini v bližini vašega kraja.
Nekoč raznovrstni, barviti, dišeči travniki so danes kombinacija trave in regrata. Še predno karkoli zacveti, že prihrumi traktor in pokosi travnike. Pred tem pred vsako kolikor toliko deževno vremensko napovedjo, strese gnojnico na celotno površino vseh travnikov, do kamor seže pogled. Večino travnikov, ki jih tisti hip vidite, upravlja le en kmet, mogoče dva, saj se le tako splača. Travniki so oddani v najem, ker ni smotrno obdelovati le 1ha travnika. Kruta kmetijska politika. In ne samo kruta, tudi zelo ubijalska. Včasih si se kot otrok lahko v vsakem od potočkov, ki tečejo čez in ob travnikih igral, opazoval ribe, našel potočnega raka, poslušal ptice na obrežjih. Danes so to nepredstavljivo smrdeče in popolnoma mrtve struge tekoče vode, brez življenja. Na kamnih plapolajo preproge gnojnice, obrežja so obložena z nerazpadlimi organskimi snovmi. Ogabno. Medtem trava že drugič požene. Spet prihrumi traktor in pokosi še predno priletijo čebele. In tako še nekajkrat v letu. Dokler konec leta travnike ne naselijo silažne bale. Skisano travo iz silažnih bal uživajo krave, ki komajda še kdaj vidijo sončno svetlobo. Te iste krave se nam smejijo s plakatov na mlekomatih, kjer kupujemo eko, bio, naravno pridelano polnovredno mleko, ki nam je postreženo ob spremljajočem glasu radijskega voditelja Jureta Šešoka.
Ker sem omenil monokulturni kmetijski genocid, naj nadaljujem zgodbo. Med travniki so tudi njive. Včasih raznovrstne, danes vidim (okolica Kranja) skorajdo izključno le koruzo, ponekod še nekaj repe, kakšno pšenico, morda krompir. Ampak v večini koruzo. Za silažo. Ker je, samo ugibam, verjento ta subvencionirana ali pa se kakorkoli drugače izplača. Ne bom razpredal o tem, zakaj je monokulurnost slaba, naj omenim le bolezni, ki izvirajo iz te lastnosti, zmanjšano raznolikost drugih vrst, vezanih na druge kulture, … Kot bi vsi ljudje razmišljali kot američani, imeli iste navade, isto “kulturo”, torej monokulturo. Saj veste, v tem primeru nas ne bi več bilo. Podobno je z naravo. Monokulturnost ubija.
Zapis je moreč, težak in negativen. A zadnjič mi je bilo na sprehodu v Letencah ob pogledu na številne popolnoma mrtve potočke resnično slabo. Kaj nam bo varstvo narave v nekih rezervatih, če pa se povsod drugje odvija genocid? In ne govorim le o naravi in njenem varstvu, govorim o človeku in njegovem varstvu. O varstvu mojih in tvojih otrok, o naslednjih generacijah. Ko sem gledal hčerko ob tistem nesramno usranem potoku, sem pomislil na vodo, ki jo pije vsak dan, o mleku, ki ga pije vsako jutro, o hrani, ki jo uživa za kosilo. Dobil sem cmok v grlu.
28
2012Te dni, tedne, je bilo vsega po malo: mraza in toplote, veselja in žalosti, fletnega in manj fletnega, spanja in nespanja, vzgoje in nevzgoje, uspehov in razočaranj. Mineštra. Najmanj pa je bilo moje fotografije. Verjetno gre za zatišje pred viharjem, vsaj tako se tolažim.
Bila je luna in vse čudne in neprijetne stvari sem zvalil nanjo, da imam vsaj nekoga, na katerega lahko pokažem s prstom.
Bile so kokice, prvič narejene doma in bilo je prijetno in hrustljavo.
Bil je hud mraz in bil je Beli potok v Martuljku. Nepozabno.
Bil je pust, ki ima devetdeset ust, pa samo eno rit in nikoli sit! In bili sta moji dve Piki nogavički in Ficko v vozu.
In bilo je nekaj ukradenih trenutkov v naravi, tako za dušo, s tretjim očesom za vratom.
Če ne veš kam, ti PZS pokaže pot.
Mah je vedno živahen, tudi pozimi.
Lansko leto je bilo izjemno bogato z žirom, bukovimi plodovi.
Pogled navzgor nikoli ne razočara.
Osamljen.
Naravna past.
Slovo od zime.
Prišel bo dan, ko bo rdeča barva zaradi politike zbledela, a zgodovine in življenjskih zgodb ljudi ne bo zbrisal nihče.
13
2012Dandanes se vse meri samo še v denarju, pa sem si zato vzel 5 minut časa in izračunal, koliko je vredna Triglavska severna stena na trgu mineralnih surovin. Stena je dolga približno 3 kilometre, visoka pa v povprečju 1 km. Cena kubika apnenca je cca. 10€ in če bi kopali 1m v globino dobimo naslednjo ceno “Stene”: 30 milijonov €. Bil sem kar malo presenečen, saj sem pričakoval višjo cifro, a me je verjetno zavedla slovenska zavest, saj imam zakoreninjeno, da je Triglavska severna stena zaradi simbolike in ostalih vrednot, ki jih ima, neprecenljiva.


















