Mnenja

Smola Julijskih Alp

Julijske Alpe imajo poleg izredne sreče, da so tako lepe, tudi precej smole. Prav kamninska podlaga, ki daje drugačnost in izredno lepoto tem goram, je vzrok, da nekateri delajo z njimi, kot se za simbol slovenstva ne spodobi. Čeprav so Planinska zveza in njena vse bolj in bolj samostojna društva/podjetja spoštovanja vredne ustanove, pa jih pred popolno javno sramoto in ožigosanjem rešuje kraški svet Julijskih Alp. Če bi bile Julijske Alpe grajene iz  magmatskih, metamorfnih ali pa nepropustnih sedimentnih kamnin, bi bila zgodba planinskih koč povsem drugačna. Tako pa razpokan apnenčev svet že dolga desetletja požira vso svinarijo direktno pod kočami v podzemlje, iz katerega nič ne smrdi, pa še nič se ne vidi. Če bi odpadna voda planinskih koč tekla v potoček, ki bi tekel blizu prometnih planinskih poti, bi se ozaveščeni planinci, ki bi jim na turi zaudarjalo po urinu in pralnem prašku, hitro potrudili poiskati rešitev in zgodbe o čistilnih napravah bi bile že davno mimo. Dodatna smola kraškega sveta brez rastlinskega pokrova je v tem, da se odpadna voda ne more nikjer očistiti, ampak direktno onesnažuje podzemno vodo. Ta pa je v bistvu največji strateški vir Slovenije. Odveč je pisati o tem, da podzemna voda Julijskih Alp odžeja vsa gospodinjstva v vznožju in še daleč tja proti Kranju. Da napaja največjo in najlepšo slovensko reko, Savo in Sočo.

Sploh Slovenci še vemo, kaj so res prave vrednote. Ali nam je bolj važno, kateri politik ima rdeč šal, kdo od estradnikov gre ven iz kmetije, ali pa nam bo končno kaj mar za edini pravi simbol Slovenije, Triglav in narodni park, ki leži pod njim, za domačine, Gorenjce, Primorce, ki pijejo vodo izpod gorskih korenin? Ne vem, kakšen narod smo, da ne maramo lastne zemlje. Denar ni problem, verjemite, problem je v glavah.

Prazniki

Prazniki okoli novega leta so odjadrali nesramno hitro. Po eni strani sem kar srečen, da je vse mimo, saj je kar malce naporno jadrati med vsemi temi decembrskimi dobrimi možmi, njihovimi dobrotami, darili, srečanji, prireditvami, … Po drugi strani pa je to čas, ko so vsi več ali manj dobre volje, optimizma je več kot dovolj in to mi zelo paše.

Z Bojano sva si celo privoščila kino in po dolgem času sem spet ponosen, da sem Kranjčan. Film someščana, Mitje Okorna, Pisma Sv. Nikolaju je naravnost fantastičen. Z na pogled udobnega dvoranskega “high tech” sedeža, ki pa se je izkazal za popolnoma neosebnega in na splošno zanič, sem se dvignil kot prerojen in z lepimi občutki. Če bi moral v eni besedi povedati, kakšen je bil film, bi enostavno dejal: lep.

Bili smo tudi v praznično okrašeni Ljubljani in tam sem bil ponosen, da sem Slovenec in nič več ponosen, da sem Kranjčan. Stari del Ljubljane je namreč hmmmm, drugačen, domač, prijeten, za povrh pa še čudovito okrašen.

Seveda smo bili tudi na snegu, kot se za zimske praznike spodobi. Pokljuka in še bolj Jezersko sta nam ponudila vsaj malo snežnih užitkov.

Mogoče je začetek novega leta tudi priložnost, da se za ta blog najde kakšna novost. Kdo ve, kaj se bo zgodilo skozi leto, mogoče pa je čas, da poleg narave več fotografiram ljudi. Do sedaj sem imel predsodek, da sem v tem zanič, a predvsem zato, ker mi je nerodno pri fotografiranju. Bomo videli. Pred časom sem sam izdelal razpršilnik svetlobe za bliskavico, ki po mojem mnenju odlično deluje. Na silvesterski večer smo se z njim kar precej naigrali.

Me, myself and I

Nečakinja Ana in nova umetnina izpod rok mame Lide, keramični nakit. Odlično!

Nečakinji Ana in Ida

Tako, obeta se sončen vikend, na snegu, v gozdovih, hribih, v naravi. Komaj čakam, tako da bo naslednja objava zopet klasična, naravna.

Pirotehnika v TNP – NE!

Prehod v novo leto bo marsikdo preživel v objemu narave, v planinski koči, vikendu sredi Pokljuških gozdov in podobno. Če že iščemo mir, lepoto in drugačnost v naravnem okolju, hribih, gozdovih, potem to dokažimo z neuporabo pirotehničnih sredstev, ki v tako okolje ne sodijo. Čeprav imamo občutek, da pozimi v naravnem okolju ni žive duše, se še kako motimo. Živali spijo, se skrivajo, varčujejo z energijo. Potem pa pridemo ljudje in s pirotehničnimi sredstvi v trenutku, malo za zabavo, presekamo tišino in vznemirimo živali. Nekako tako, kot da bi nam nekdo v spalnici sredi noči začel spuščati rakete in petarde. Pomislimo, preden spustimo raketo.

Spoštujmo tudi druge, ne glejmo le nase.