04
2011Letos je mednarodno leto gozdov. Nič posebnega, za marsikoga. A vendar je gozd, slovenski gozd nekaj posebnega, nekaj, na kar smo slovenci resnično lahko ponosni. V Evropi smo po gozdnatosti tretja država, kar je res lep podatek. Gozd ni samo dobrina, gozd ima mnogo funkcij, ki jih ljudje, predvsem tisti v mestih, ki redko stopijo v pravi gozd, sploh ne poznajo, kaj šele, da bi jih čutili.
Gozdovi v predverju Kamniško – Savinjskih Alp
Jaz uživam v gozdovih, predvsem sem v zadnjih letih skozi fotografijo uspel pogledati še kam drugam, v krošnje, v podrast in začutil, kako gozd živi, diha, se obnavlja, umira. Čeprav so nižinski gozdovi okrog mest kar utrujeni, v slabi kondiciji, pa je mnogo gozdnih predelov, kjer je še vedno prava divjina, pravi pragozd, brez posegov človeka.
Nad Logarsko dolino
Pod Kriško goro
Trstje, nad dolino Voje
Nekje na Pokljuki
Če koga zanima še kaj več o gozdovih, pa hop na spletno stran: http://www.letogozdov.si/
04
2011… nad Bohinjem so jeseni najlepše. Tokrat sem jih obiskal predvsem zaradi preverjanja mnogih izvedenih vzdrževalnih del na planšarskih objektih in napovedanih novih posegov. Na ta način, s sodelovanjem med strokovnimi institucijami, agrarnimi skupnostmi in lastniki skušamo ohraniti žive pašne planine z vzdrževanimi objekti. Ni vedno lahko, vendar je trud mnogokrat poplačan.
Planina Blato
Planina pri jezeru
Planina Dedno polje
Planina Ovčarija
In še detajli
Proti večeru pa nazaj v družbi avtohtonih Bohinjcev, o katerih kroži marsikatera anekdota. Karkoli že kroži o Bohinjcih, ne spremeni dejstva, da so ustvarili edinstveno gorsko pašno arhitekturo, ki jo v teh za kmetijstvo in pašništvo slabih časih skušajo ohraniti.
So me pa včeraj domačini naučili, da v Bohinju velja pravilo, da kadar greš v hribe, moraš ostati dva dni, ne glede kako daleč greš. Včeraj sem pravilo prekršil. Drugič pa, kdo ve.
17
2011V tej državi gre marsikaj narobe, včasih si ljudje kar želimo, da je kaj narobe, zato, da je kakšna čvek novica. A marsikaj je v tej državi tudi dobrega. Npr. sociala, na splošno, detajlev ne poznam. Že dejstvo, da je ženska ob rojstvu otroka eno leto doma je bolj kot ne redkost, a še kako dobrodošla, v primerjavi z marsikatero državo na tem majhnem planetu. Očetovski dopust pa je zato, ker sem pač oče, prava pogruntavščina in zadetek v polno. In kako sem hvaležen zanj, ker ga ravnokar uživam, bolje rečeno ga uživa celotna družina.
Vreme nam gre na roko in zato ga z Gajo žgeva naokoli, zadnje dni pa že pohajkujemo v štiri. Res neverjetna kombinacija septemberskega poletja in očetovskega dopusta.
Zdaj, v drugo, se mi zdi, da imava z Bojano navkljub dvema otrokoma več časa. V drugo je vse bolj jasno, navajen si že nekega ritma, vstajanja, previjanja, …
Vseeno večino časa preživim z Gajo nekje zunaj, v naravi. Ker nisem obremenjen s službo, pa tudi druge stvari me prav nič ne tarejo, se popolnoma posvetim mali zvedavki, tako da neizmerno uživam.
Ja, pozabil bi skoraj na bistvo objave. Hvala ti, draga država, za očetovski dopust in hvala materi Zemlji za krasen september. Danes je Gaja čofotala (beri plavala) na Šobcu, dragi moji, kopanje na Šobcu 17. septembra. Something to remember!



































